Čeprav slika pove več kot 1000 besed, slike, žal, nimam, bi pa vseeno povedala nekaj besed (in ne, ne bo jih 1000) o Kristjanu.
Od kar pri nas živijo skoraj sami levkozki, je stanoval v mačji sobi, kar pomeni, da tam ne spi nihče od človekov, samo mački. Nazadnje so tam stanovali trije, poleg Kristjana še Guliver in Simba.
Verjetno je Kristjan prvi opazil, da se mala dva ne počutita več dobro, kajti postal je osamljen, saj nujno potrebuje aktivno mačjo družbo.
Ker ima mačja soba tudi (opcijsko) zamrežena vrata, da imajo arestantki čim več stika z dogajanjem v ostalih delih hiše, je bil Kristjan ves dan in tudi ponoči zelo glasen, saj mu je bilo, očitno, zelo dolgčas.
Po odhodu malih dveh cimrov, pa je ostal čisto sam, samcat, osamljen, zato sem ga povabila v svojo spalnico, kar je hvaležno sprejel.
Ampak selitev, selitev noli me tangere muce, pa ni mačji kašelj. Premagati je bilo potrebno cca 5 m razdalje po hodniku in preprečiti, da bi Kristjan zavil na stopnice, ali pa na podest. Torej ustvarila sem koridor z dovolj visokimi in trdnimi zaprekami, po katerem sem v igri nagnala Kristjana v pravo smer
.
Zdaj je Kristjan že preseljen in zelo zadovoljen. Čez dan ima Sneguročkino in Krpanovo družbo, zvečer pridemo z Albertom in Pepetom prenočit, Krpan pa se čez noč umakne delat družbo Freji in Matiji.
Preden pa zvečer zaspimo, je pravi žur in ko se Kristjan sprosti in pozabi, da so moje roke nevarne in hudobne ter jih za hip zamenja za igrače, takrat se lahko za droben trenutek dotaknem tudi njegovega smrčka. Neprecenljivo!