Najemniška stanovanja in domače živali

sem šla brat, pa še prejšnjo zgodbo tud. sicer ta moment ne morem rečt da se lahko postavim v kožo kogarkoli, ampak bi res moral imet tud kak zavetišče v ta namen, ko ljudje zares nimajo kam dat svojih živali. tud ta gospa, ki ima prispevek v psi in mačke iščejo dom, vemo kakšna je možnost za to, da dobita začasno streho nad glavo. ne vem, razumem in ne razumem. če je problem v stanovanju, kjer ne pustijo živali, poiščeš drugega. če je problem trenutna odsotnost, se da rešit. včasih smo ljudje preveč potolčeni, da ne vidimo kake rešitve in zato ne razmišljamo trezno. kar se pa pobijanja tiče pa žal ne razumem kako to lahko nemo opazujejo. jasno mi je, da se gospa boji izgubiti stanovanje, ampak glih kot sem rekla, poiščeš drugo? po možnosti tako, kjer bojo z živalmi ravnali lepše? in še sploh, če je to kao neki joh in sploh par, še z večjim veseljem bi si jih privoščila. s tem da sama velikokrat ne razmišljam kake so lahko posledice. pa spet, kaj mi pa lahko naredijo ljudje z vezami? nč tacga kar se ne bi dal rešit z mal dnarja in pravimi ljudmi. mah, ta svet gre itak u ku.... tko da žvimo čimbolj kukr se da, pa ne tiščat glave v pesek in bodte face pa komu kdaj kej nazaj povejte. matr tole je pa en tak zmeden monolog. pa sploh nisem še nč povedala zares. grem rajš mal zvezde zjat.

V gmajnice lahko oddas sam lastnisko zival, res pa je da torej takrat poravnas stroske mesecne oskrbe.
Kako zivis s sabo ne vem, da pa, se.

Mačke večino časa v letu ne moreš, ker je zavetišče polno, jo pa proti plačilu vedno lahko v zavetišče Zonzani. Če bi se sama odločala med Zonzanijem in smrtjo za to žival, brez pomisleka izberem slednjo.

Saj zonzani je smrt. Samo z mesecem koncentracijskega taborisca pred smrtjo. Se strinjam da je mirna smrt v narocju ljubljene osebe brez predhodnega meseca groze boljsa.
Niso pa si vsa zavetisca ista. Z gmajnicami imam osebno ok izkusnje. Vem da sprejmejo lastniske ce jim kapacitete dopuscajo.
Spet, kako zivis z vestjo da si zapustil zival, tudi ce v gmajnicah, mi ni jasno.
Do sedaj sem bila 1x ze brez doma - dobesedno. To je bilo še v casu ko sem imela psa, ne macka, ampak sem bila postavljena v situacijo ko sem mogla spakirat kufre še isti dan. Brez opozorila. In smo sli zacasno zivet v avto jst, moj dragi in moj pesjanar. In to v februarju. In sem iskala stanovanje, in jih nasla par super duper, ampak nebi mogla pripeljati pikota. In sem raje na kolenih moledovala znancem da so nas vse 3 sprejeli na kavc. Menjali smo kavce skoraj 4 mesece, preden smo sli na svoje, in sem v tem stanovanju še zdaj. Celo odkupila sem ga.
Nikoli mi ni prislo na misel da bi dala pikota pri njegovi starosti krepko cez 10 let stran ali na evtanazijo da bi si olajsla situacijo. To ni bila sprejemljiva opcija. Je sploh ni bilo na radarju.
In ko je bil cas za njegovo slovo, je zadnjo noc spal na postelji ze mano, Zadnje dopoldne je spal na njegovem najljubsem delu kavca,... Na zalost je imel starostno sprozeno krvavitev vranice ki ga je notranje izkrvavela, ampak zaspal je v mojem narocju, v avtu ki je bil nekaj casa nas dom, na poti do dezurnega veterinarja.
Tako da nimam potrpljenja za ljudi ki zaradi selitve dajo zivali stran. Vse se da.

Ni res, da se vse da. S psom greš lahko v hudo skrajni sili tudi pod most živet, z mački je pa bistveno težje. Ne moreš jih s seboj v transporterju vlačit, še manj pa pričakovati, da bodo na povodcu ob tebi. Včasih se življenje tako zasuka, da ostaneš brez vsega in prepogosto se zgodi, da takrat ostaneš tudi brez prijateljev in znancev, ki bi bili pripravljeni nuditi pomoč. Kar se pa najemniških stanovanj tiče, je marsikdaj hudičevo težko najti najemodajalca, ki bi oddal stanovanje paru ali staršu z majhnim otrokom, pri živalih pa ti velikokrat enostavno vrata v fris zaprejo. Ko sem oddajala stanovanje sem take zgodbe slišala, da so mi lasje še par dni pokonci stali.

Sorcerer.. podpis. samo s to razliko da moj VSAKO noč spi pri meni na postelji Jst bi šla tut rajši v avto kot da bi dala Kajčija stran

Moksa: glede na to, da se spravljam spodn štuk oddat v najem, mi lahko prosim poveš kakšne zgodbe?

Zgodbe, kot npr "ne oddajamo stanovanja družinam z majhnimi otroki", potem je bil primer, ko so najemniškemu paru, ki je pričakoval otroka, lepo pokazali vrata (konkretno - punca v devetem mesecu je s fantom laufala okoli in na vrat na nos iskala plac), živali pa so itak večinoma a priori nezaželjene, ker ponekod očitno še prevladuje mnenje, da tako otroci kot živali uničujejo stanovanja.

MM, če boš oddajala, ti svetujem, da ti notar v pogodbo obvezno vključi klavzulo o neposredni izvršljivosti pogodbe - malo si na netu preberi, zakaj je to pametno, da ne bom tukaj smetila

To so zgodbe, sama povem iz lastnih izkušenj izpred treh let, ko smo iskali najemniško stanovanje v Ljubljani za otroke, da je bilo približno polovica takšnih, kamor bi lahko pripeljali tri muce. Za psa pa sploh ni bil problem. Tako da ja, v veliki večini se da, če se hoče. Tudi iz naših številnih izkušenj s posvojitelji v težavah lahko povem enako. Pa tudi iz svojih, so bili v 28 letih, kar imam svoje živali, vedno tudi časi, ko ni bilo niti za osnovne reči, pa živalim ni nič manjkalo, kaj šele, da bi se jih znebila.

Te zgodbe so bile pred mojimi očmi v mojem stanovanju in so se z menoj pogovarjale. Se strinjam, da se v veliki večini da, vem pa tudi, da se ne da vedno vse.

Nisem rekla, da so izmišljene, ampak ena taka zgodba, ki jo doživiš, še ne pomeni, da so vsi, ki oddajajo stanovanja takšni. Greš pač gledat na 20 koncev ali več, če je potrebno. Dejstvo je, da bodo nekateri vedno poskrbeli za bitja, ki so odvisna od njih, nekateri pa samo do takrat, ko je še udobno njim. Itak pa se ti zadnji ne sekirajo, se mi, ki dobimo te zavržene, oddane, psihično ubite reveže od njih. Jaz takšnim rečem p**** in noben ne bo spremenil mojega mnenja o takšnih ljudeh.

Jah enostavno ljudje so/smo različni...sj zapuščajo tudi može/žene, ko izvejo da npr. ne morejo imeti otrok, imajo raka, karkoli že pač...pa zapuščajo tudi otroke (žal tukaj vem predvsem za očete) in ne plačujejo preživnine, da bi preživeli kaj časa z njimi jim pa na kraj pameti ne pade itd. Jaz sicer ne razumem čisto nič od naštetega in tudi kar se zapuščanja živali tiče nimam tolerance ampak se pa poskušam sprijaznit, da na svetu živi tak folk...pa niti ni nujno, da so "slabi" ljudje, eni pač drugače funkcionirajo ali pa se enostavno ne morjo spoprijet s težavami in pobegnejo od vsega....zato pa še toliko bolj cenim ljudi, ki tega ne počnejo in upam, da jim to tudi dovoljkrat povem in priskočim na pomoč kadar le lahko.

Pri mojem Cimetu je povodec, avto, in še marsikaj drugega sprejemljivo.
Me je izucilo da je zivljenje vcasih klincevo in da je treba sebe in zivali pripraviti na morebitne spremembe. Nazadnje nas je na cesto postavila moja lastna mati. Zivljenje je kdaj k****a.
Cimet hodi na povodcu, se nosi cez rame kot kosmat šal, pogosto gre z mano kam v avtu. Absolutno fehta it zraven ce recem da "se greva pelat". V avtu je na povodcu, ne v transporterju. Celo wc ma za sovoznikovim sedezem. Avto je ravno tako del doma v njegovih oceh.
Ce se mi ponovno svet porusi, tudi ce do mere brezdomnosti (kar upam da ne bom nikoli dala vec skoz - je bilo ze 1x preveckrat), gre cimet z mano. In basta. V moji glavi debate ni.
Pa tako kot je rekla Helena - zivljenje ni vedno lahko, ampak najt moras resitve za svojo druzino - kar pa v mojih oceh vkljucuje zivali. Pa takrat ko so negotovi, pa ko so spremembe jim ne sme nic manjkat. Morda so brez postelje - ti pa v narocju zaspijo. Njim je lazje, ljudem pa tudi.
Ce nebi sel v najemnisko stanovanje brez svojih otrok, zakaj je selitev brez zivali sploh opcija? Isces stanovanje dokler ne dobis primernega in fertik. Jst sem rabila 4 mesece. Pregledala desetine stanovanj. Videla lepe, cenejse, na boljsih lokacijah,... Prezivela kar nekaj šokov da se lahko vselim samo brez psa. Vselila sem se pa v stanovanje takrat 60 km stran od tedanje sluzbe, brez pralnega stroja, stedilnika, s 60+ let starim dotrajanim pohistvom, z kosmatincem...
Sedaj je to stanovanje moje. Še vedno dotrajano (vsako leto po malem obnavljam kolikor zmorem), je pa moje.

Morda sem za koga prevec neomajna, ampak v zivljenju sem dala ze prevec skoz da bi se pustila prepricat da se stvari ne da.

Mene sicer nihče na srečo ni vrgel ven, ampak ko sva se z mojim odločila, da se odseliva od mojih staršev, sem imela v svoji buči trdno zarisano, da bova nekoč, če ne takoj, imela v stanovanju, pa čeprav najemniškem, živali, torej mačke in veverice. Torej, za vsako stanovanje, za katerega me je kaj zanimalo, sem seveda med prvimi vprašanji postavila vprašanje, če so živali dovoljene. Še dobro, da mi ni bilo treba klicat na veliko koncev, ker sva kmalu našla to stanovanje, v katerem sva in lastnik ni niti malo kompliciral, ne glede živali in ne glede bodoče razširjene familije, če kdaj bo. Če pa tu ne bi bilo uspeha, bi sigurno iskala dalje stanovanje z opcijo, da so živali dovoljene, ker stanovanje brez živali ni dom. Zame že ne. Tako da ja, vse se da, samo mogoče ne takoj ob prvem klicu.

No, iz moje zadnje izkušnje iskanja stanovanja leto in pol nazaj v LJ - živali so bile večinoma NE. Ena gospa bi hotela 1x na mesec prit prevert kaj delajo mačke, ni ji bilo jasno kam jih dam, ko bi bila v službi, nič. Večina je bila sploh proti že v osnovi, mogoče bi se jih dalo z debato prepričat, kaj pa vem. En par, ki ju živali niso motile, je potem skušal izsilit trojno varščino in plačevanje najemnine na črno, tukaj pa jaz potegnem črto.

Na koncu sva s fantom lahko hvaležna agentki, ki je pomagala tako nama kot lastniku stanovanja in ga prepričala, da je mačka sprejemljiva za v stanovanje. Pes ali katerakoli druga žival pa pod nobenim pogojem ne, kar je določeno v pogodbi. Ampak sem zadovoljna s tem. V bistvu presrečna, da se je dalo najt nekoga, ki ga ne moti prijava stalnega bivališča in povrh tega še žival.

Tako da ni tako lahko kar najdt stanovanja. Včasih verjetno lažje, včasih težje. In ko najdeš vedno upaš, da boš lahko podaljšal pogodbo čez 1 leto.

Nima pa vsak družine za backup, pa avta za spat notr.

Tale tema me je spomnila na tole zgodbico o brezdomcu in psu... Ne vem če je res, ampak meni je privabila solze v oči...
http://9gag.com/gag/aNoZLGv

Osebno me je na cesto postavila lastna mati. Oceta ze leta pred tem ni bilo.
Do precejsnje mere priznam da sem imela sreco da sem takrat ze imela sluzbo. To je zelo pomagalo. Bolje 1 placa kot nobena.
Avto je bil skoraj 15 let star kos zarustane plocevine kupljen za 400evrov, je, pa boljsi kot nic, in kar je bilo bolj pomembno -bil je moj.
Na kavc nas je vzela moja kolegica, za tem babica, za tem spet znanci, in še zdaj sem jim hvalezna za tiste zarke upanja, in pokrila hrano in poloznice ko sem bila z njimi.
Pa tisto ponizanje ko te znanec vidi v avtu spat, ali pa ko se nekomu z dvema kufroma v rokah pojavis na vratih,... Ni nekaj kar te kadarkoli cisto zapusti.
Samo meni je bilo bolj sprejemljivo kot alternativa. Ce bi mela moznost ponovne, izbire za nazaj nebi spremenila svojih odlocitev.
Ne recem da niso bili delcki "srece v nesreci" vmes. Ampak ko se ti nekje zaloputnejo vrata, se drugje okno odpre, samo ce imas voljo in trmo da isces dokler ga ne najdes.

Saj pravim - so ljudje ki ne najdejo nacina. Ne razumem pa kako si odpustijo. Osebno, jaz sebi nebi mogla.

pred desetimi leti ko sem iskala stanovanje zame in za mojo rozi, sem imela srečo, teta ni nč komplicirala. tisti ki ne dajo pač, rečeš tenkjuverimač v rit si ga vtakni, pa greš naprej. slej ko prej ga dobiš, še vsi so ga.