Pomagamo živalim

Me je Leia prehitela in vidim, da se čisto strinjava, pa bom vseeno oddala.

Seveda je šansa, brez dvoma.

Tudi ljudje v človeških družinah ne počnemo vseh stvari skupaj in je ena naših temeljnih potreb tudi potreba po intimnosti, samosti, ohranjanju koščka čisto lastnega sveta. Zakaj bi mački morali biti vseskozi skupaj in vse početi v mačji družbi?
Miško s svojim "vedno in povsod zraven" očitno Čopija nervira, ker ta pokaže z umikom, namesto da bi mu prilepil eno okol kepe. No, pa tudi do tega mogoče še prideta.
Sama sem mnenja, do mora taprvi ostat na nek način taprvi. In ohraniti s svojimi ljudmi skupne rituale, sploh če se vidi, da mu ti veliko pomenijo. Pa sem spet pri ločevanju, pa čeprav za deset minut na dan. Če se Čopi češe in carta samo pri hrani in ga Miško pri tem moti, jih pač začasno hraniš posebej. Sčasoma ga verjetno Miškotova prisotnost ne bo več motila in boste to znova lahko počeli skupaj. Če pa ne, pa tudi nič hudega, bo pač to ostal samo vajin skupni dnevni ritual.
Tudi deset, petnajst minut ločenega igranja ne bo nikomur škodilo. Še vedno pa se igrajte tudi skupaj, čeprav Čopi samo opazuje. Pri meni, npr., je Drejka takšen divjak pri igri, se ji strga čist in čist, da sta ostala dva tudi samo opazovala in se čudila, kaj je to za ena norica. Sedaj se spet vsi skupaj igrajo.

Veš, tudi moja Čupa je taka, da ne mara delit pozornosti. Drugače se imajo ful radi in lepo sobivajo, samo ljudi pa ne mara deliti. Recimo ko se češeva, se nastavlja krtači in prede, če sva sami. Če prileti kdo od ostalih dveh zraven, me "žvajzne" in gre stran. Enako je ob igri - čim se hoče igrat še kdo drugi, gre ona stran. To rešujeva tako, da se zapreva v sobico. Zdaj me že sama pelje tla, kadar želi pozornost samo zase. Se trudim, da imava vsak dan nekaj minutk na samem, ob skupni igri se pa trudim, da njo bolj animiram (ji maham z igračo na vrvici pred nosom), da se vsaj malo pridruži.

To, da se občasno posvečaš solo enemu mačku, zame ni "ločevanje" v pravem smislu. Jaz sem užaljena staroselca večkrat imela ponoči v spalnici, medtem ko sem ostale ven zaprla - pa ne zato, da bi jih ločevala, ampak zato, da vesta, da sta (še vedno) moja lupčka. Sta pa oba (še posebej Nikita) šla čez več faz "zamere" in "otožnosti", pri nekaterih prišlekih bolj, pri nekaterih manj, ampak zdaj se mi zdi, da sta pa končno ugotovila, da onedva ostajata in jima ni nič hudega...in sta recimo od marsikaterega začasnika začela pozitivne stvari vlečt - recimo, precej več se igrata in bolj sta družabna.

Sicer mogoče malo izzivam, ampak meni osebno se zdi v takih primerih najbolje posvojiti tretjo muco. Bolj aktivno in igrivo - da bo za akcijo tko kot Stanči. Čopi bi imel posledično precej več miru, unedva pa bi se vzajemno animirala in se sploh luštno imela. Po mojih izkušnjah lahko na ta način maček na koncu celo pozitivno odreagira (mogoče tudi iz ljubosumja) in postane bolj cartljiv. Seveda pa - kot je bilo že večkrat povedano - vsak mačkonar je zgodba zase... Vem pa, da na tvojem mestu gotovo ne bi obupala

Še jaz bi prosila za nasvet.
Pred slabim letom sva od znanke vzela 3 mesce starega mucka, za katerega sva bila prepričana, da je navajen samo notranjega bivanja. Zatrdila mi je, da je bil muc noter in sem ji verjela.
Ko sva ga vzela k staršem od mojega partnerja, ki živijo v hiši (midva sva takrat ravno renovirala najino stanovanje, zato sva bila tudi tam), smo kmalu ugotovili, da zadeva ni taka. 14 dni smo ga skušali imeti noter, a je kar naprej iskal luknje, da nam je zbežal ali smuknil skozi vrata, ko nismo bili pozorni. Tako smo popustili in ga začeli tudi malo ven spuščat. Sicer nikoli ni bil nek potepin. Šel je ven za par uric in še takrat se držal bolj ali manj okoli hiše, nato pa je že čakal pred vrati, da ga spustimo noter.
Ker je bil navajen svobode, sva se zelo bala kako bo, ko bo prenova stanovanja končana in ga bova nesla s sabo. Imela vse možne scenarije, kako bo tulil (kar je tam dejansko počel, če ga nismo spustili ven, pa četudi se je vrnil v hišo po 15 minutah) in iskal vrata, da zbeži na prostost. A temu ni tako. Mogoče je ene parkrat mijavkal pri vratih, a nič hujšega.
Opažam pa, da stalno išče pozornost. Ker jaz delam od doma in sem odsotna le nekaj ur na dan, je mali strašno navezan name. Tudi z mojim fantom se igrata in vse, a najprej pride k meni žicat za pozornost, ko mu je dolgčas. Da ne rečem, da me skoz sledi po stanovanju, kamorkoli grem. Včasih še če grem samo na stranišče in je moj fant v dnevni ali kje drugje, mali mijavka pred vrati od WCja, ne gre recimo k mojemu. Mijavka tako dolgo, dokler mu ne posvetim pozornosti. Če slučajno delam kaj za službo in pride mijavkat k meni, jaz pa ga sploh ne pogledam, skoči na mojo pisalno mizo in mi hodi pred nosom sem pa tja, včasih se celo uleže na prenosnik... tako da prav izsili, da se igram z njim. Saj se rada igram, a 24/7 res ni časa.
Zato se vedno bolj nagibam k temu, da bi imela še eno mačko, da bi imel družbo in ne bi bil toliko odvisen od mene. Povrhu vsega pa bi tudi sama imela manjšo "slabo vest", ko grem na teren in je maček par ur sam.
Tu imam pa kar nekaj preprek. Prva je ta, da moj partner ni navdušen nad to idejo. Sva imela že kar nekaj debat na to temo, a brez uspeha. Sam mogoče niti ne čuti toliko tega "pritiska" kot ga čutim sama, saj njega le ni vsaj 9 ur iz službe in tudi ko je doma, se mali bolj ob meni zadržuje.
Kakšni so njegovi argumenti proti? Boji se, da se mačke ne bi ujele med seboj in da bi bil totalni kaos tu... da stanovanje ni dovolj veliko za 2 mačke... da bom pripeljala v stanovanje še eno mačko, ki bo uničevala stvari...
Res pa nimam pojma, kako bi se najin muc obnašal do drugih mačk. Ko smo bili še v hiši pri tastu in tašči je imel eno zunanjo mačko za družbo, katera je precej divja in je večino časa pihala nanj. Najin muc je skoz v njo drezal, a ko je dobil kakšno vzgojno, je obupal. Ker je imela ta mačka lani mladičke in je samo eden revež preživel (dolga zgodba), smo ga skušali združit z najinim. Ni šans. Najin ga je grizel, skakal v njega, tako da se mi je mali prav smilil in sem ga dala mojim staršem. Še zdaj, ko grem k mojim in pridem domov z vonjem po mačku, me najin muc začne kar grizt po roki. Prav obseden je bil zadnjič, ko je vohal drugega mačka. Sem se mogla it temeljito umit in preoblečt, potem je bil pa mir.
Tako da ne vem ali bi sprejel sploh kakšnega muca oz. muco ali ne.
Slišim ogromno argumentov ZA in PROTI... tako da sem že čisto zmedena in bi rada slišala še vaša mnenja. Mogoče mi bo znal kdo svetovat in bom lažje prepričala mojega... ali pa bom sama dokončno odstopila od te ideje.

Skoraj enake probleme imam jaz z našo, tudi ona je zelo družabna muca, izsiljuje pozornost tudi na grd način, predvsem na mojega je čisto nora, ko ga ni, mjavka in tuli in če se, takrat ko njej to paše, ne igraš z njo, razgraja, praska in se včasih tudi polula po postelji iz ihte. Je zelo zahtevna kar se tiče igre, nobene mačje igrače je ne zanimajo, zanima jo edino to, da dirkaš za njo ali pa da ona dirka za tabo, da se igrava skrivalnice ali pa da se igrava pretep in beg. Pa delno jo zanima kakšen trakec, če ji ga vlečeš, da ga ona lovi. Ko vidi, da tudi razgrajanje ne pomaga, privleče kakšno smet h tebi in ji jo moraš metat in kot pes jo ona potem prinaša nazaj

Igralne urice ful pomagajo (kolega imata tudi notranjo muco) in ko smo obe mački skup spravli, je človeški svet sploh ni zanimal, ves čas je kot začarana hodila za mačjo prijateljico in smo imeli čisti mir

Zato je po mojem edina rešitev pri takih mačkah še kakšna druga muca, naša je res ekstra družabna, obiske takoj pride pozdravit in se jim razkazovat, kaj vse zna in kaj vse ima. Ne vem, če je tako obnašanje ravno tipično pri vseh mačkah no

Če bi imela vec muc, tvoj mačkonček sigurno ne bi bil tok zelo odvisen od tebe. Muc ne bi bil tako osamljen in zdolgočasen, kadar ti nimaš časa zanj. Jaz imam tri in ti povem, da ni lepšega kot opazovat muce pri skupni igri ali ko objeti zaspijo. Večina muc v družbi uživa, so pa tudi izjeme. Iz tvojega pisanja težko rečem, če bi tvoj muc družbo lepo sprejel. Kako dolgo ste poskušali združevanje z malim? Malo je mačk, ki so prijatelji že na prvi pogled. Združevanje je delikaten proces, ki lahko traja tedne ali celo mesece. Če se odločite za še enega muca, se morate tega vnaprej zavedati in se združevanja lotiti premišljeno in postopoma.

Fajn me zmoti to, da se pustite mačku komandirat. Za vsako njegovo muho popustite in se sekirate. Ker je tulil, ste ga spuščali ven? Večina tukaj nas zagovarja, da je za mačke varno samo notri in jih nikoli ne spuščamo samih ven.

Združevanje je potekalo nekaj tednov, tko po obrokih. Vsake toliko sem ju skušala dati skupaj, a je najin vedno skočil vanj. Ko sta se pred hišo zagledala, je tud skoz letel za njim, ga vrgel na tla in ga grizel. Kot bi bil njegov plen. Zgledalo je prav grozno in nisem več hotela malemu teh travm povzročat. Sem ga peljala raje k mami svoji. Saj če bi se šlo samo za pihanje, OK. Sam tole je bilo prav noro. Mogoče, ker je bil tudi maček?!

Ja, smo se mu pustili komandirat. Mogoče napaka. A tudi če ga ne bi sami pustili ven, je vedno nekako našel pot, da je zbežal. Ampak kot sem rekla, maček je bil okoli hiše. Ko si ga poklical, je bil vedno takoj pri tebi. Tako da kar se tega tiče, sem bila mirna.

tapervercki, zakaj tako strogo? Že cel čas imam občutek, da se moram branit pred tabo. Po avatarju sodeč, mislim, da si tudi precej burno reagirala na FBju na en moj odgovor.

Dasha, res besed (nikoli) ne zavijam v vato, ne zdi pa se mi, da sem kjerkoli reagirala burno. Niti slučajno nisem hotela biti nesramna ali napadat. Če je tako izpadlo, se ti takoj opravičujem.
A tvoj muc slučajno ni kastriran? To bi znalo pojasnit agresijo do drugega samca, mogoče je šlo za teritorialnost. Ali je pa enostavno tako dominanten, da bi lahko uspešno sobival samo z nekom, ki bi bil dovolj flegma, da se mu ne bi pustil maltretirat.
Glede komandiranja ti pa lahko bolj pojasnim, kaj sem imela v mislih. Tudi otroku ne boš pustila početi vseh neumnosti samo zato, ker kuha mulo in se meče ob tla. Meje postavljamo zaradi njegove varnosti in pa seveda tudi zato, da življenje z njim ne postane neznosno. Z živalcami ni nič drugače - mi smo tisti, ki smo odgovorni zanje in zato mi postavljamo pravila.

Tole gor pa sem ti napisala zaradi posvojitvenih pogojev.

Ja, saj razumem, kaj si hotela povedat.
No, sam da vem, da imaš tak način, da poveš vse tak kot je... It's all good

PS: Mojemu sem dala link kjer piše zakaj posvojit 2 mačka in je malce popustil. Ni še čisto privolil, ampak... sem mu dala mal mislit.

Bolj kot barve, podobnost, lepota je pomemben karakter določenega mačka. Lahko, da se naprimer ne bo ujel s prvo mačko, lahko da se bo. Vse je odvisno od tvojega mačka. Najbolj ti priporočam, da pokličeš skrbnico, ki ima mačka za katerega se zanimaš in tako boste ugotovili, kako in kaj.

Odgovor taperverčki pa meni osebno ni bil buren odziv, temveč le podajanje mnenja.

Dasha, držim pesti, da se tvoj čim prej omehča Potem pa na čim lažje združevanje!

LaliLoki hvala. Je kar trd oreh. A vedno bolj ugotavlja, da ko si jaz nekaj v glavo vpičim, ne odneham kar tako. Tako da mu kmalu ne bo preostalo nič drugega kot to, da se sprijazne s tem, da bova imela 2 mački doma

Dasha, moji trije so sicer vsi iz istega legla, ampak sem najprej posvojila samo dve. Ker sem si zelo želela, da bi ostali vsi trije skupaj, sem bila v podobni situaciji kot ti. Enostavno sem težila in argumentirala in še bolj težila. Zadnji stadij je bil, da sem slike tretjega mucka nalimala na nekaj nenavadnih mest (npr. na vrata wc-ja direkt nasproti školjke v višini oči na školjki sedečega ). Po enem dnevu odkrivanja slik na vseh možnih mestih sem gospodu možu razložila, da se ne mislim vdat in a se mu ne zdi, da je en dodaten mucek dosti manj naporen kot moje konstantno teženje. Pa sva šla še po našega mačjega fantka.

Babe zmešane

Hmmmm, ideja .

Točno takšna bom jaz, ko bo rekel JA

Po mojih izkušnjah se bo to prej ko slej zgodilo. Moj je aktivno protestiral par tednov, o drugemu mucu sem drugače razmišlala še par mesecev prej.

Zdej je prva stvar, ko pride domov, da počoha Čopita (staroselca, ki se nerad crklja) in kot dojenčka popestva Miškota (ki je btw že ornk zrastel). V glavnem, ni nama žal, da sva se tako odločila.