Ne bom odpirala nove teme in tega prispevka ne bom pisala v kakšno od že odprtih tem, ki bi bile neposredno povezane s telesno težo naših mačk, ampak se bom poslužila kar te, ker misli, ki se mi porajajo zadnjih nekaj mesecev, spadajo v resnici prav sem
Namreč, malce se bom razpisala o debelih mačkah. Vzgib za to moje pisanje je preprost: elektronski mediji me vsak dan znova bombardirajo s slikami prisrčnih debelih mačk, pod katerimi se navadno pojavljajo večinoma odobravajoči in razneženi komentarji o luštkanih okroglih mačjih trebuščkih, kosmatih debelinkotih, simpatično požrešnih okroglotkih in še bi lahko naštevala.
Načeloma se še vedno strinjam, da je pogled na debelega muca bolj prijeten kot pa npr pogled na debelega psa, a po vsej verjetnosti gre v resnici zgolj za navajenost na to, da smo prevečkrat obkroženi z debelimi mački, tako da smo se nanje že skoraj povsem privadili. In sprijaznili.
A z mačjo debelostjo je žal tako kot s človeško in prav nič drugače: za zdravje našega mačjega cimra je lahko zelo nevarna.
Maček s prekomerno telesno težo je praviloma neprimerno manj aktiven od normalno težkega sovrstnika, s tem pa je še dodatno nagnjen k dodatnemu pridobivanju teže, saj je zanj večja telesna aktivnost dan za dnem bolj naporna. Sčasoma se bo debel muc vedno manj čistil (nekateri deli njegovega telesa bodo zaradi debelosti zanj ratali celo popolnoma nedostopni), njegova dlaka bo zato manj sijoča, vendar je to še najmanjša težava. So še veliko, veliko hujše stvari oziroma bolezni, ki lahko nastanejo kot neposredna posledica prevelike telesne teže oziroma napačnega prehranjevanja – sladkorna bolezen, zamaščenost jeter, vnetje trebušne slinavke, nešteto različnih bolezni prebavnega in urinarnega trakta in še bi lahko naštevala, žal.
In dalje: sklepi debelega mačka bodo sčasoma zaradi prevelikega pritiska ratali vse manj gibčni, za muca pa bodo obenem zelo boleči, kar bo še dodatno vplivalo na pomanjkanje volje do gibanja in maček bo počasi a zanesljivo zdrsnil v letargijo in ne, slednja večinoma ni posledica odraslosti, temveč debelosti. Ker nikakor ne drži, da je odrasel maček tudi avtomatično len maček, take smo jih naredili mi, s pomočjo nam zelo priročne a zanje skrajno neprimerne prehrane.
Prosim, ne pozabite na dejstvo, da je naš mačji sopotnik plenilec in kot tak naj bi se tekom svoje odrasle dobe tudi obnašal, torej prežal, lovil, skakal, plezal, se igral in preganjal s svojimi sovrstniki. Seveda bo tudi zelo veliko spal, a med eno in drugo rundo spanca naj ne bi samo jedel, odvajal in bolj ali manj zabodeno strmel, res ne.
In kako vemo, da je naš maček predebel? Hehe, mene je fino usekalo, ko sem tole prvič prebrala, verjetno bo še koga
: odrasla samica naj bi tehtala nekje med 3,2 – 5 kg, odrasel samec pa med 4 – 5,4 kg. Izjeme seveda so: gre za velike pasemske mačke (in najbrž mešance le-teh) tipa mainecoon, norveške gozdne mačke in ragdollk.
Ampak, tudi če je teža naše mačke v zgornjih mejah, je lahko še vedno predebela. Preveliko telesno težo lahko določimo tudi tako, da muco previdno in nežno dvignemo na zadnje tačke, tako da stoji: v takem položaju naj bi se mački primerne teže moral pojaviti »pas« tik pod prsnim košem in tik nad zadnjimi tačkami. V kolikor »pasu« ni in je telo naše mačke »en sam raven kos«, je naša mačka debela (nalašč ne uporabljam besede »predebela«).
Še ena metoda ugotavljanja telesne teže je lahko tudi zaznavanje reber z bolj ali manj močnim oz. nežnim pritiskom na prsni koš, podobno, kot pri psih.
Ponavljam: izjeme seveda obstajajo, a jih ni prav veliko.
Če se odločimo za shujševalno dieto, naj bo ta zelo počasna, vsekakor pa naj temelji na kvalitetni mokri hrani, o kateri je prav v tej temi že bilo veliko govora. Kakorkoli se že odločimo, ob izbiri mokre hrane je potrebno imeti v mislih dejstvo, da naše mačke potrebujejo obilico beljakovin in čim manj ogljikovih hidratov. Pozabite na kakršnekoli dietne brikete – mirne vesti lahko trdim, da zdravi briketi ne obstajajo, pa četudi na njihovi embalaži petnajstkrat piše, da gre za dietno prehrano, namenjeno vzdrževanju ali izgubi telesne teže ali ne vem še čemu.
To mirne duše trdim iz povsem neposrednih izkušenj (od tega ena diabetična muca, ampak to je delno druga zgodba), meni še najbližja izkušnja sliši na ime Dodo.
Revež je zaradi moje lastne ignorance pri enemu letu starosti tehtal 6,30 kg. Igral se je še komaj kaj, večinoma je poležaval in seveda pridno papcal različne brikete, katere je imel na razpolago cel dan, ker je meni tako bilo bolj komot. Zjutraj sem jih natrosila v posodico, ob pavzi za kosilo ni bilo potrebno laufati domov, njegov trebušček je bil vedno bolj simpatično okrogel, glava pa vedno manjša...
Skoraj leto dni je trajalo, da je shujšal za 1,2 kg in majkemi, še en pikec mora »iti dol« in bo tudi šel. Tehtam jih redno, enkrat na mesec oziroma pogosteje, če mi karkoli »ne štima«.
Zelo mi je dalo misliti tudi, ko je mamina muca zbolela za sladkorno boleznijo, ampak, kot rečeno, gre za precej zapleteno zgodbo, ki se je ne namerevam podrobno lotiti. Če povzamem na kratko: njen diabetes je sicer
posledica akromegalije (benigni tumor hipofize) in
kljub temu je njena sladkorna bolezen večinoma zelo dobro regulirana že s pravilno prehrano (nič briketov, čim manj OH). Prepričana sem (raziskovalci, ki se trenutno z njo ubadajo, pa tudi), da bi z »navadno« sladkorno, torej tako, ki ni posledica akromegalije, bila popolnoma regulirana tudi brez insulina oziroma kvečjemu z minimalnimi dozami le-tega.
Drugi »trigger«, ki me je prepričal, da nisem več vajena mačk z normalano telesno težo, je bila Lilli. Lilli je ena suhica, tehta 3,75 kg a je v formi, da te kap.
S tem, da po konstituciji spada med večje muce, ne gre torej za eno drobceno bitjece. Ja, ok, je zelo mlada (leto dni), temu primerno razposajena, vendar ima njeno telo obliko popolnega plenilca, brez kančka maščobe in mislim, da bi vsak muc moral biti tak, ne pa eno zavaljeno dobrodušno leno mačje bitje, kakršen je še lani v tem času bil moj ubogi Dodek. Res je, ne spadam v kategorijo tistih, ki pravijo, da je dobro imeti nekaj zaloge. Ni res. Zaloga = višek, balast, izgovor.
Ja, vem, sem se razpisala, ampak sem morala. Ker mi je res težko, ko dan za dnem gledam slike debelih mačk, ne zaslužijo si tega, da bi nekega dne zaradi debelosti tudi zboleli. To, kar potrebujejo, je aktivnost, agilnost, telo brez nepotrebnih in škodljivih obtežitev. Preklete bolezni itak pridejo same po sebi in usekajo še tako idealno vzdrževane muce, zato res ni nikakršne potrebe, da bi jim še tlakovali pot do naših ljubljenih mačk.
Sorči za teženje, ampak kot rečeno, res sem morala, če pa bo od vseh teh besed še kaj koristi, bom nadvesela