nesterilizacija in pobijanje mladičev - ukrepi?

V isti stavbi kot jaz dela ženska, ki nam je razlagala o mački, ki živi pri družini njenega zaročenca, na vasi. Mačko menda sovraži, ker da ima mladiče po vsaj dvakrat letno, večinoma jih potem zapusti, ker da je slaba mama, in jih je potrebno ubijati. To počnejo zaročenčevi oče in strici, njegovi sorodniki, ona nima nič s tem in se tudi noče vmešavati. Mačka ji je zelo zoprna, ker slabo izgleda in stalno fehta hrano, čeprav jo menda redno dobiva. (in ona mački reče: ja, saj si mačka, ujemi si vendar kakšno miš!)
S sodelavko sva jo tako ta prvič, ko je razlagala o tem, skušali prepričati, da naj jo pelje k veterinarju, ker se muca sigurno slabo počuti, obvezna je pa tudi sterilizacija. Ker sem dosti hitro ugotovila, da gre za zelo omejeno osebo, sem ji skušala razložiti na nivoju, da mačke same ne morejo poskrbeti za kontracepcijo, tako kot to počnemo ljudje, in da je med nami razlika, ker nam ni treba rojevat po vsakem spolnem odnosu. Poleg tega je ubijanje moralno nesprejemljivo in tudi protizakonito. V odgovor sem dobila, da je 100 evrov za sterilizacijo mačke, ki ni njena, čisto prevelik strošek, sploh sta pa z zaročencem ravnokar dokončala svojo nadstandardno kopalnico in kupujeta vodno posteljo.
Čez nekaj časa pride vsa vesela z informacijo, da imajo dva mala mucka, ki sta blazno luštna in ju bo obdržala, imeni je že izbrala. Zdaj, po več mesecih, sta mucka stara več kot pol leta. Samec in samica. Razlagala nam je, da sta oba za nekaj časa izginila, ampak sta spet nazaj. Ji povem, da je ona verjetno že breja, on pa lahko med gonitvami resno zboli. Zadeva je spet ne zanima, bodo že sorodniki poskrbeli za to, njej da gredo mačke na živce, ker je potrebno potem iskati mladičem nov dom, in to celo večkrat letno. Ji ponovno omenim sterilizacijo in zakon, pa me spet zabije, da zdaj morata na polno šparat za poroko. Njen zaročni prstan je namreč stal 400 evrov. Oče njenega zaročenca (ta ki baje odstranjuje mladiče na svoj način) pa si tega seveda tudi ne more privoščiti, saj ima le 700 evrov pokojnine.

Prosim vas torej za pomoč. Ali lahko zadevo posredujem bližnjim društvom, da preverijo resnično stanje? Meni je ta kraj precej oddaljen (našla sem njihov naslov, in sicer s pomočjo fb in googla), s to žensko imam pa skupnega le to, da delava v istem podjetju. Problemov, ki mi jih lahko povzroči v službi, si tudi ne želim, čeprav vem, da to tu ne more biti glavni izgovor. Tako da bi verjetno nekdo moral preveriti resnično stanje in se poskusiti pogovoriti. Vem, da je takih vasi v Sloveniji na tisoče, takih ljudi pa še desetkrat več, in bo morebiten uspeh le kaplja v morje. A se društva zato ukvarjajo s takimi primeri? Se takšne kršitve sploh lahko dokažejo? Vsi namreč vse ali nekaj vedo, ampak se nihče noče vmešavati in zares povedati, nihče v bistvu nikoli nič videl. Nekaterim se pa zdi vse to naravno in normalno. Zato neposredni dokazi verjetno ne obstajajo.(?) Se da takšne ljudi sploh poučiti? Jaz sem se z informiranjem te ženske le zaletavala v zid.
Torej "vem" le, kar sem slišala iz te v bistvu druge roke, in bi bilo verjetno treba situacijo najprej preveriti.

Druge bodo verjetno več vedle, tudi kako je s prijavljanjem, glede na to da dokazov ne moraš dobit.

Me pa zanima, a bi oni bili pripravljeni mačko dat a so to taki, ki si jo lastijo in je ne bi dali, čeprav zanjo ne poskrbijo?

To, da ima pa ženska skupaj ne s/k mački, je pa sploh podn!!

Groza, groza, groza

tole je za prijavit prec in takoj. Imaš vse potrebne podatke. Pošlji prijavo na pristojni VURS (pač glede na kraj, kjer se teli kre*eni nahajajo). Pri pisanju prijave lahko pomagamo, če meniš, da sama ne boš znala - piši nam na info@dzzz-kranj.si , če potrebuješ pomoč. Če veš, pa nič ne ukreneš, si sokriva vsem tem nezakonitim usmrtitvam mladičev in preobremenjevanju mačk.

Sem vam poslala.
Pa je stvar očitno bolj komplicirana. Nisem namreč vir podatka iz prve roke.
Tisti, ki pa so, pa ne vem, če v takih primerih sploh sodelujejo (da se ne zamerijo sosedom ali pa jim je mačka pač samo še ena od živali na kmetiji – nekatere živali se ubija za hrano, druge, tiste, ki niso za jesti, pa pač umrejo, ker jih vzame lisica, kakšna bolezen, preveč rojevajo ali pa ker jih je enostavno preveč, vse lepo naravno in normalno, ne ).

Niti nimam možnosti zadeve osebno preveriti ali spremljati, saj sem lokacijsko oddaljena in ne poznam teh ljudi. Slišala sem pač samo točno to, kar je gor opisano.

Ali pri ljudeh, ki so starejši ali iz kmečkega okolja, bolj pomagajo denarne kazni ali osveščanje, občasna kontrola, pogovor in grožnja glede kazni? Ne vem, nimam nobenih izkušenj s tem. A inšpekcija po opravljeni nalogi še kdaj pride na isti kraj v kontrolo? Da npr. preveri, da nima ta oseba nove živali, za katero skrbi enako kot za prejšnjo, ali pa se iz same jeze še dodatno znaša nad kakšno drugo?...
Mislim, da je tu poleg hudobije in brezsrčnosti posredi nevednost in predvsem omejenost teh ljudi. In bi bila ena kazen enemu človeku verjetno res le kaplja v morje.
Oziroma, se morda motim - se mentaliteta slovenskih vasi kaj izboljšuje?
Moj bližnji sorodnik, na primer, je iz ene take vasi bogu za hrbtom, in me sploh ne jemlje resno, ker živali steriliziram in skrbim, da imajo dobro hrano zavetje. Pa jih ima zelo rad in ne bi nobeni nič naredil, vsaj ne takega, za kar bi se zavedal, da je slabo. Vendar so mu pač to bitja narave in ne razume, zakaj moramo zanje tako skrbeti – saj znajo vendar same poskrbeti zase. Tudi ko mu vse razložim in povem, kakšni naj bi bili življenjski pogoji za domače in hišne živali, se sicer strinja in razume, ampak globoko v sebi pa še vedno deluje na enak način in si misli svoje. No, hočem samo reči, da to prepričanje je še globoko zakoreninjeno v preprostih ljudeh.
Verjamem, da društva delujete tudi v tej smeri.

Se pa absolutno strinjam, da konkretna stvar je nesprejemljiva in za , muce pa potrebne pomoči in lepšega življenja.

Prijava je bila poslana v aprilu. Poleg Vurs-a sem z vsemi sebi znanimi informacijami seznanila tudi 4 društva, za katera sem ocenila, da delujejo v bližini in bi lahko pomagala.
Kolikor mi je znano, se ni zgodilo nič. Mački so še vedno ne-s/k.

Si je pa ta ženska pred časom prišla od mene sposodit transporter. Ker da bo dala sterilizirati mlajšo muco. Samčka ne bo dala kastrirati, o tem ni govora sploh. Starejše mačke pa tudi ne, ker ni njena, ampak od tasta (to je tisti, ki mladiče ubija – je tudi gazda, šef hiše in kmetije, kjer živijo). Oba mlajša mucka sta njena, saj ju je ona želela obdržati, tudi ko se je neka druga sorodnica javila, da bi ju vzela k sebi. Ona sama pa transporterja ne bo kupovala, ker da ga, po njenem, razen te sterilizacije, ne bo nikoli več potrebovala. Tako sem ji zadevo z veseljem posodila. Razložila sem ji tudi malo, kak poseg je to, kako se naroči in koliko časa traja, itd. …Ja, ja, bo nesla čim prej mačko k veterinarju. Po nekaj tednih, vmes je bila že na dopustu, pride do mene in pove, da še prepričuje tasta, naj pelje mačko, ker da je on več doma. Plačala bo pa ona. Ampak on da nasprotuje temu posegu. Ga po poizkusila še prepričati. Sem rekla, da seveda jo mora peljati, obvezno, in nikar naj ne prepričuje tega… ok, kre*ena ravno nisem rekla, … naj vendar sama pelje oz. s svojim partnerjem. In mi še reče, naj ne skrbim, bom sigurno dobila torbo nazaj, tudi če mačke ne peljejo. Mi je že malo pihalo iz ušes, pa sem vseeno rekla, da me torba ne skrbi, raje naj poskrbijo za živo bitje. Potem se je pa zgodilo, da sem po več kot enem mesecu svoj transporter nujno rabila nazaj, sem imela tisti čas že sama sposojenega od drugod. Sem ji dala še dva tedna časa, da mi ga vrne, valda v upanju… Mi spet omeni, da je očka proti. Vrnila mi ga je seveda v roku, muca pa še vedno nepoštimana. Se kaže njena oz. njihova brezobzirnost tudi v tem, da lahko jaz, ki nimam lastnega prevoza, trogam tole kišto s sabo, peš in po avtobusih, kadar se oni zmislijo, obljube pa ne držijo.
Povedala sem ji na vse možne načine, od uboga muca, kako se počuti, prek normalne in zdrave skrbi in vesti za živo bitje, za katerega si odgovoren, do zakonskih predpisov in kaznivih dejanj. Ništa. Nobene reakcije.
Kolikor sem jo torej uspela spoznati, sem ugotovila predvsem, da gre za plehke in nečuteče osebe, ki jim je vseeno za vse drugo na tem svetu, razen zase. Če se pogovarjaš z njo na primer, je kot da bi govoril steni – nobenega odziva, reakcije, čustva - ne pozitivnega ne negativnega. In ne samo ko smo govorili o skrbi za živali. Taka je na splošno, tudi v vseh vsakdanjih pogovorih. V trenutku obrne temo pogovora na frizerja, pedikuro in nov televizor, ki da jo bo stal 2500 evrov. In kar je še huje, vse ženske v bližini tudi preklopijo na novo, lažjo tematiko, in od tu naprej samo še smeh in čvekanje o neumnostih.
Tako da v tem primeru se je ponovno potrdila moja teza – ljudje so tisti, ki potrebujejo pomoč.
Nazadnje sem šla reči še njeni nadrejeni sodelavki in jo prosila, naj ji še ona reče. Delovala je, da ji ni vseeno. (In upala sem, da se bo babnica vsaj za službo malo ustrašila, saj do tistih z avtoriteto je pa nemogoče ponižna in prijazna.) Mi potem ta pride čez par dni navdušeno povedat, da je rekla in da bo ženska dala sterilizirat! A ja, seveda… Kdaj pa? Ne ve še, trenutno da mačke že tri dni ni doma. In sploh mora to opraviti tast, ki bolj zgodaj konča službo in je prej doma. Pa omenim, da je ona vsak dan doma pred peto uro in da ob sobotah ne hodi v službo. In da je bila vmes že par dni na dopustu, tudi doma. In da tudi če nič od tega ne bi držalo, tisti brezbrižnež ne bo poskrbel za dobrobit živali. Na vse to se mi ona (ta njena nadrejena) samo naglas zasmeji in reče: No, jaz sem svoje opravila – pojdimo raje pogledat, kaj je jutri za kosilo.
Žalostno je tudi to, da če bo vsaj to delovalo, bo še vedno poskrbljeno samo za eno muco od treh.

Prosila bi torej, ponovno, če se komu ljubi ukvarjati s takimi bolniki, da prevzame zadevo. Kdo, ki se res spozna, je prepričljiv in ima avtoriteto. Mene namreč ne upošteva niti najmanj. Ne vem, če bi kakršnokoli osveščanje sploh pomagalo, odvzem živali verjetno tudi ne (ti bi si pač našli novo mačko). Oz. sploh ne vem, kakšni so postopki, ki jih društva in pristojni lahko v takem primeru izvajajo. Letaki (tisti "grozilni") bi bili morda učinkoviti, sploh če bi jih dobili vsi prebivalci vasi in še v sosednjih vaseh – po izkušnjah vem, da se ljudje ustrašijo, da jih bo zatožil kakšen sosed, ki pa ima občutek za moralo in kaj je prav, nekdo ki bo opazil kaj se dogaja in bo zdaj vedel, kaj je treba naresti. Tako da če se izobrazi z letaki cela vas oz. celo tisto področje, bi bilo verjetno za živali še najbolje. (Pa še bojim se, da se to sploh ne dogaja samo pri njihovi kmetiji, ampak je na kmetih to kar pogost pojav. Za ta primer sem pač slučajno tako eksplicitno slišala.) Res pa ne vem, če prostovoljci to sploh počnete. Glede na to, da sem tistim štirim društvom opisala točno toliko situacije, kolikor sem jo vedela sama (za priče ne vem, vse skupaj pa sem slišala pač iz druge roke; zadevo sem pa podala anonimno, ker mi je položnica za lažno prijavo zdajle pri vsem trudu res bolj odmaknjena želja in ker se tudi bojim te škodljivke v službi), sklepam, da to morda ni dovolj – če sem sokriva jaz, kot pišete zgoraj, so zdaj tudi vsi, ki so za primer izvedeli, imajo izkušnje s takim delom ali celo pristojnosti, pa niso ukrenili nič. Gre pa za vasi SV od Ljubljane, bližina Domžal. Sem pogledala na zemljevid in je tam malo morje nekih vasi. Naslov sem uspela izbrskat, to že čisto na začetku ukvarjanja s tem primerom. No, če bo kdo pripravljen pomagat, naj pove in mu povem točno za naslov oz. za katero vas gre.
Vam na tem forumu, ki to počnete vsakodnevno, pa vsa čast. Mene, kot se je izkazalo, že en tak pacient čisto ubije in potre. Sem bila že po več dni skupaj celo čisto neučinkovita v službi, ker sem se ukvarjala s temi problematičnimi osebami in skrbmi. Vseeno bi vam bila pa hvaležna, če mi odgovorite vsaj na kakšno od mnogih (resnih!) vprašanj, ki sem vam jih postavila v prvih dveh postih v tej temi. Odgovori oseb, ki imajo izkušnje s takimi primeri, takimi ljudmi in terenom, bi verjetno lahko pomagali marsikomu, ki bere tale forum.

Tudi jaz imam problem s prevzgojo brata od moža in njegove žene. Nočejo muca kastrirat, vedno je zunaj ( živimo ob magistrali), nikoli cepljen ali kako drugače pregledan ....

Uspelo mi je prepričat obe sestri te ženske, da so dale žival vsaj K oz. S in peljale na pregled ter cepit, čeprav sta še vedno prepričani da muc mora ven.


Sem pa vesela da mi je vsaj nekaj uspelo, čeprav je le kaplja v morje, je morje sestavljeno iz kapelj in je vsaka pomembna.

Bravo, Gaja! Prosim, izobražuj in vztrajaj pri boljšem za živali še naprej.

Sem pa vesela da mi je vsaj nekaj uspelo, čeprav je le kaplja v morje, je morje sestavljeno iz kapelj in je vsaka pomembna.

Če bi nam vsem ratalo tolko, ne bi imeli problema z naraščajočo preštevilčnostjo mačk sploh!