Gospod Don Buchla

Čopka ni več....še ne morem verjeti, da je bil danes pripeljan na veterinarsko fakulteto, ker se je že nekaj časa slabo počutil in zadnje 3 dni ni jedel, tam pa so priporočili evtanazijo, ki se je res zgodila. Diagnoza ni bila ugotovljena, kaj več pa ne bi...

Apeliram na vse posvojitelje, da nas seznanjajo z zdravstvenim stanjem svojih posvojencev, kajti Mačja hiša bo naredila vse, kar je v njeni moči, da pomaga živalim preživeti ali vsaj razjasni razloge za smrt.

Meni je zelo hudo, da sem izvedela prepozno, da bi še lahko poskusila preprečiti najhujše. Da bi vsaj razumela, da je bila smrt neizogibna.

Posvojiteljici in vsem, ki so Čopka poznali in imeli radi, izrekam svoje iskreno sožalje.

Zelo, zelo mi je žal.

tudi meni, zelo.

oh ne ...

iskreno sožalje vsem vpletenim ...

Pa to ne moreš verjet! Kaj pa je teoretična diagnoza, ki je niso potrdili? Kakšna je podlaga za evtanazijo?

Vsem, ki so ga imelo radi pa tudi z maše strani ISKRENO SOŽALJE!

Sožalje.

žal mi je...

Žal mi je

O, šit, saj ne morem verjet.
Res mi je žal!

Neeeeeeeeeeeeeeee..., Maša, jokam s teboj.

Zelo mi je žal.

Pa vseeno ne razumem, kakšno diagnozo so imeli v mislih. Zaradi "tri dni ni jedel" pa ja ne ubiješ mačka, če nimaš tehtnega razloga.

Pretežko mi je vam razlagati vse, sploh se vrniti na forum in gledati slikice in čutiti to praznoto. Kot njegova "lastnica" (nikoli si ga nisem hotel tako lastiti, sem ga spoštovala kot samostojno bitje in ga smatrala za sopotnika) se počutim grozno krivo, da nisem prej opazila znakov bolezni. Ker sem se pred kratkim preselila v drugo stanovanje, v katerem bivata še dva mačka, sem bila prepričana, da je Don shujšal zaradi stresa. Druga 2 mucka sta rada jedla njegove brikete, on pa njihove, ki so dietetske. Glede na to, da je bil Don malo bolj močen maček sem sprva to sprejela kot prednost. Hodil je normalno na wc, je pil in uriniral normalno. Vendar je postajal čedalje bolj len, veliko je spal.. Sem ga pregledovala če ga kaj boli in ni kazal, da bi bilo kaj narobe. Vsaj jaz nisem nič opazila. Tako mi je žal, da sem bila tako neumna in vse pripisovala tej selitvi. Prepričana sem bila, da je depresiven in da se mora še navaditi na novo okolje.
Pri veterinarju so mi povedali, da ima hudo vnetje, vendar niso vedeli zakaj. Imel je gnoj v trebuhu, ki so mislili da je nastal zaradi tujka, vendar niso bili prepričani. Rekli so da je zelo zelo švoh, in da ni veliko možnosti, da bi preživel operacijo. Rekli so da bi bil zapleten poseg, saj naj bi prej očistili gnoj in šele zatem ugotavljali kaj je narobe. Rekli so tudi, da bo vse skupaj stalo vsaj 800eur.
Neprestano razmišljam o tem, da sem vse naredila narobe. Da nisem videla prvih znakov bolezni. Nisem ga peljala dovolj hitro na pregled. Nisem vedela kaj je prav, tako je trpel, bil je izčrpan, kot da ga ne bi bilo več.. Ni bilo več une iskrice. In takrat sem sprejela najbolj grozno odločitev v mojem življenju.
Vse je bolj sivo brez mojega sonca, ki je popolnoma nenadomestljivo. Vsaka tolažba je puhla. Ampak iskreno hvala za sočutje.

Lep pozdrav,

Maša

Nikar si ne očitaj, vsi, ki imamo mačke, smo že doživeli njihovo nenadno bolezen in smrt. Osebno mislim, da je šlo za FIP, pri katerem ni možnosti ozdravitve, tudi če ga prepoznaš prej. Vendar je pri mačkih ponavadi tako, da se pokažejo bolezenski znaki šele, ko je žival že zelo slaba. Potem si očitamo, da nismo bolezni opazili prej, vendar tudi če bi jo, je velika verjetnost, da ne bi mogli preprečiti smrti. Je pa prav, da jim pustimo oditi, ko jim še ni pretežko.

Ko boš pripravljena na novega mačjega partnerja, pa se oglasi.

Nikar si ne očitaj. Naredila si tako, kot se ti je zdelo najbolj prav.
Če je res FIP, potem itak niste imeli kaj dosti za naredit (se bi pa dalo s krvnimi preiskavami malo bolj določit, kakšna je verjetnost, da gre za fip ali kaj drugega) in opis kar ustreza bolezni.

Se čisto podpišem pod visičin post...

Mi je strašno žal zate, Maša in za Dona... mnogo nas je že šlo skozi take trenutke in najbrž ni niti enega, ki si ne bi vsaj nečesa očital, čeprav neupravičeno, sem prepričana.

Vzemi si čas, kolikor ga potrebuješ in odžaluj, potem pa si le poišči novega sončka. Ali še bolje 2. Meni je edino to pomagalo dokončno preboleti in mi je bilo kasneje celo žal, da nisem tiste grozne praznine zapolnila že prej, ampak ljudje smo si (hvala bogu) različni.