Moja mačja dva sta še vedno ah in oh, mehkih kožuščkov in še mehkejših, khm, trebuščkov, dobršen del mene pa je februarja, ko sem še zadnjič objemala mojo Moro, dbest psa ever, šel ne-vem-še-točno-kam.
Vesolje ve, da je življenje z njo bilo zelo naporno, a tudi izredno lepo, vznemirljivo, polno dogodivščin, smeha, veselja, solz, skrbi, konkretnih težav s prevzgojo (in oblastmi). O njej tu nisem nikoli pisala, morda sem jo nekajkrat omenila, ker je to pač mačja tema in to naj tudi ostane, a z njeno smrtjo se zdi, kot da je kdo odtrgal del mene, dobesedno. Minilo je že deset mesecev a bolečina je le malce otopela, v resnici pa stalno nekje preži in skoči ven, ko jo najmanj pričakujem.
Moj preljubi pes
V bajti smo se družno dogovorili (šteje mnenje vseh, saj si ob dopustih in drugih odsotnostih vzajemno pomagamo z oskrbo 10 živalih v vseh treh gospodinjstvih), da si bomo po Morini smrti vzeli čas in v miru razmislili o novi pasji družbi, pa je ta čas «premora» trajal le mesec dni in prišla je Nera (ja, morala je biti kontinuiteta vsaj v imenu, če že v stasu in karakterju ne).
Krasno, suvereno, samozavestno, prijazno in nadsimpatično pasje bitjece, s katero se končno lahko sproščeno zabavata tudi Dodo in Lilli (z Moro to ni šlo, recimo da zaradi...karakterne nekompatibilnosti).
Ampak, kot rečeno, tema je mačja, zatorej...
Do & Li sta zdrava, zadovoljna, še vedno se skoraj vsako jutro pretepeta, zvečer pa zaspita v objemu.
Kako, misliš - psa? Kakšnega psa? A tisto je pes?!
A je še tu, tisto tam?
Dodo ima po novem ure telovadbe, kar je dobro za obseg trebuha
Aja, Nera ima silno rada metinin praskalnik
Večna ljubezen, razen ko se tepeta
Tako, počasi nazaj v normalo. Hvala Trixi