DaVinci na svojem kavču

DaVincija ni več. Od njega so se žalostni poslovili 11.2.2013. Solze gospe še vedno tečejo, ko pomisli nanj. Sva danes govorili, saj se je celih 14 dni trudila, da bi napisala, pa je bila bolečina še prevelika in duša preveč žalostna za zbrano pisat.
Dve leti in pol jih je vsak dan razveseljeval. Bil je najbolj zlat, prijazen in mil mucek, kar ga je imela kdaj koli priliko spoznat. Kot zlati angelček v mačjem teleščku. Ves srečen, ko se je lahko pri njej crkljal in crkljal. Njegova cimra Ula ga pogreša, čeprav je bil nanjo ves čas malo ljubosumen, ko se je grebel za posvojiteljičino naročje.
So se borili dokler je šlo. Krive so bile ciste na ledvičkah, polno cist. Hrana je bila ves čas najboljša. Mogoče je bilo v genih, je rekel veterinar.
Žal mi je, da mu ni bilo dano še veliko srečnih in zdravih let. V tem domu je živel carsko in imel se je maksimalno lepo.
Sem jim hvaležna, ker so zanj ves čas skrbeli tako lepo, da že lepše ne bi mogli.

Kako žalostno. Izrekamo iskreno sožalje posvojiteljici.

Ojej. Iskreno sožalje.

Tako zelo mi je žal.

zelo, zelo mi je žal...

S posvojiteljico sta se imela tako zelo, zelo rada, da je vsaj 2x ponovila, "bil je, kot moja senca", vedno ob njej in z njo.

Žal mi je, tako za DaVincija, ki mu je bilo danega čisto premalo uživanja v njegovem domu
za vedno, kot gospe, ki je izgubila takšnega posebnega mačka