Garfield

Nedelja je bila. Zbudila sem se z rahlim glavobolom, ker sem šla prejšnji večer žurat. Tipična 23-letnica pač. Bilo je prečudovito sončno jutro in s takratnim fantom sva premišljevala, če bi šla na izlet, pa se nama na koncu ni dalo. Vstala sem, si naredila kakav (opekla sem si jezik, še danes vem) in mehko kuhano jajce, potem pa malo brkljala po stanovanju. Vse še vem. Vse, kot bi bilo včeraj. Z mami sva govorili po telefonu, rekla je, da so vsi OK in da je tudi tam vreme lepo. Potem sem začela kuhati - okoli poldneva je bilo. Spekla sem piščanca in krompir, naredila mehko solato in brstični ohrovt. Kosilo, ki ga vse do veganstva nisem nikoli več ponovila. In vse mi je še danes povsem jasno pred očmi. Okrog pol enih sva sedla h kosilu. In sredi kosila je zazvonil telefon.

Bil je oči. Zvenel je zadihano, zato sem ga vprašala, če je ravno z Valvazorja, priljubljene pohodniške točke. Najprej je bil tiho, in potem:

"Jerneja, Garfielda ni več."

Moje življenje se je ustavilo.
Sprva nisem čisto dojela. Še vedno sem se smehljala, ko sem slišala, ker zavedanje še ni prišlo do mene. Spomnim se, da sem šla proti ogledalu v predsobi, moj obraz popolnoma onemel. In potem v spalnico, na posteljo in en sam krik: "Moj muc, moj muc, moj čudoviti mačji fant."

Moj fant sploh ni vedel, kaj naj naredi. Pobasal me je in sva šla ... domov. Celo pot sem jokala. Saj nisem hotela, ampak nisem mogla nehati. Ko sva prišla v Žirovnico, sem samo pogledala mami in spet bruhnila v jok.

Spomnim se, da je bila njegova košara na vrtu. Pokrit je bil z njegovimi najljubšimi igračami in ko sem ga odkrila, je ležal tam, zvit v klobčič. Mirno, kot da spi.
Spomnim se, da je oči kopal luknjo na vrtu, kopal dve uri; res globoko, spomnim se, da je mami rekla - a ni že dost, ni treba več, dost je.
Spomnim se, da sem sedela v kuhinji, toplo nedeljsko-marčevsko sonce je sijalo skozi veje in vse je bilo tako, kot je bilo prej, razen da ni bilo. Nič ni bilo tako kot prej, svet je izgubil ves smisel, moje poezije v gibanju ni bilo več, ni ga bilo več, ni ga bilo več.

Spomnim se vožnje nazaj, ko sem jokala tako silovito, da je moral ustaviti na odstavnem pasu na avtocesti, ker zaradi joka nisem več mogla dihati.
Spomnim se prihoda domov, ko nisem vedela, kaj naj s sabo.
Spomnim se, da mi je zrihtal apaurin. Spomnim se prvega tedna. Jedla sem apaurin, brala roman Margaret Atwood, ždela v stanovanju in nisem prenesla sonca. Po cele dneve sem imela spuščene rolete. 28. marca 2004 je umrl del mene.

Še vedno je moja poezija v gibanju, moj mačji fant, moj najdražji črni muc. Seveda imam zdaj svoje punce, ki jih obožujem. Ampak Garfield je bil samo en.

Moj čudoviti muc, upam, da si v redu, kjerkoli že si. In žal mi je, da smo bili še tako nevedni, da ti nismo znali omogočiti dolgega življenja.

žal mi je...in žal mi je, da je ta spomin še vedno tako živ in boleč

Jerneja

omojbog....
Jerneja....

Solze imam v očeh. In zelo, zelo mi je žal.

Nikoli jih ne pozabimo, samo potlačimo nekam, ko pa spomin privre na dan, je kot bi bilo včeraj. Jerneja

Vsi tu že imamo kaj takega za sabo, zato sem ravno sem prvič v teh desetih letih napisala nekaj več o tem. Ker vem, da razumete.

Vidim sicer, da sem v vsem tem romanu pozabila napisat, da je bil Gerč star 8 let, da ga je povozil avto (ah ) in da je bil z mano od začetka gimnazije do konca študija, skratka, eno zelo pomembno obdobje. In da ga je sestra našla sredi ceste neke deževne jesenske noči in da verjetno ni imel več kot dva meseca, da je bil sprva res slaboten in smo prve dni krepko trepetali zanj. In da smo ga vsi štirje imeli tako radi, da nam še danes privrejo solze, ko se ga spomnimo. Pa seveda tudi, da sem zadnje dve leti njegovega življenja čez teden živela v Ljubljani, tako da sta se mami in oči, pa še posebej mami, ekstra navezala nanj, meni je bilo pa potem še težje, ker sem zamudila toliko dni z njim. Ampak sem mislila, da jih toliko še imam ...

Aja, pa tudi, da so to edine njegove fotke, ki jih imam v digitalni obliki, sicer bi raje objavila kakšne take, kjer me ni zraven

Oh ...

hudoooo

uh...

Še vedno jokam za tabo.

13 let.

Moj najdražji črni muc, še vedno si z nami.