Pupija je moj stric prinesel stari mami v začetku poletja 2012, starega nekaj mesecev. V "idilo podeželja", kjer so mački seveda zunanji. V času mojega otroštva se jih je pri hiši zvrstilo kar nekaj, pa dvomim da je kdo dočakal več kot dve leti. Po neuspešnih poskusih prepričevanja, da mucku poiščem primeren notranji dom, smo sklenili kompromis - da muc ostane pri starih starših, a primerno oskrbljen. Pupi je tako prestal razparazitenja, cepljenja, kastracijo, čipiranje (po dolgem prepričevanju veterinarja z moje strani, da maček BO čipiran), testiranje.
Odrasel je v velikega, priljudnega mačka. Od malega je imel drugače postavljeno očesno odprtino, a ga to ni motilo. Pred tremi leti je prestal obsežnejši zobni poseg, sicer pa razen občasnih prehladov ni imel nobenih zdravstvenih težav. Aprila bo tri leta, kar je stara mama odšla v dom, a za Pupija se ni veliko spremenilo, saj je že prej za njegove obroke skrbel predvsem dedi. Ker tudi njemu počasi pešajo moči, sem pretuhtala precej scenarijev, kaj bo s Pupijem, če ostane sam. Pred nekaj meseci se mi je le izkristalizirala rešitev - končno bo prišel k meni, seveda!, da na varnem užije leta po 10. rojstnem dnevu, ki ga bo praznoval aprila.
Pa se je zasukalo drugače. Pred nekaj tedni jo je najverjetneje skupil v pretepu. Njegovo zmeraj posebno oko je bilo nepopravljivo poškodovano. Ok, sprememba plana - odstranitev očesa in predčasna selitev na kavč. Optimizem je presahnil ob pozitivnem testu na levkozo. Nazaj ven ni mogel, k nam pa tudi ne
. Na mojo in njegovo veliko srečo so ga sprejeli pri visiinnox, hvala hvala hvala
.
Tele fotke je Trixi posnela na veterini, upam da najdem še kakšno starejšo, ko je fant še imel obe očesi.