Dve leti je naokoli, odkar delim svoje dni z najmehkejšo, najlepšo in najbolj cartasto (kadar gospodična tako hoče, seveda) mačkico daleč naokoli. Hvala, Simonca, da se zjutraj stisneš k meni, me zmasiraš po polnem mehurju in nikoli ne igraš budilke, hvala, da poskrbiš za črnega lumpka in ga vzgajaš, ko pozabi na bonton, hvala, da me močno prebucaš in polupčkaš, ko si to le prislužim, in me tudi z resnim in strogim pogledom skregaš, ko sem spet odprla napačno konzervo. Hvala, moja zlata zlata Monči.
Ležati na hrbtu z novo blazinico z drogo. Ni lepšega
Pa še črni medvedek ...