Zvezdice, sončki in še kakšna lun'ca zraven

Še na mnoga zdrava in zadovoljna.

? - 11. 10. 2022
Hvala ti, zlati naš Mižek. Bil si muc z najmehkejšim kožuščkom in še mehkejšim srčkom. Kako bomo brez tebe, še ne vemo. Čeprav si nas vse tri počasi navajal na svoj odhod, se bumbarji, kakršni smo, niti približno nismo naučili živeti brez tebe. Kje bomo sedaj našli to iskrico pameti, modrosti, dobrote, navihanosti, ljubezni, sprejemanja, povezovanja (ja, vse to in še več), ki je do danes svetila iz te tvoje očke?
Adijo, Miži Žiži. Radi te imamo.

Draga Renata, vse besede so odveč. En velik objem, Mižku Žižku pa na mavrico.

Sočustvujem z vami, objem.

Sožalje

Sožalje tudi od nas.

Sožalje vsem, ki ste ga imeli radi.

Sožalje .
...in poljubček Mižiju na mavrico .

julij 2008 - 02. 04. 2023

Takole frajersko si se še včeraj nastavljala soncu, danes pa te ni več.
Julija bi praznovali tvoj petnajsti rojsti dan in štiriajst let od tistega dne, ko sem te v tvoji fensi rdeči torbi prinesla domov. (O tem, da si za začetek Binkiju prisolila eno okol ušes, ne bomo zdaj tukaj. Pač si bila od prvega trenutka dalje šefica.) Danes si v isti rdeči torbi odšla od doma.
Tole sem skoćila napisat na en drug stol za eno drugo mizo. Ker tam ob tisti najini, kjer nikoli, ampak res prav nikoli nisi manjkala in si vedno pomagala leže v mojem naročju in zapikajoč kremplje v moje koleno, tam nisem zmogla. Kako bi, če pa tebe ni zraven?
Pipi mamina, Miška moja mala, oprosti in hvala.

Odhajajo, a nikoli zares ne odidejo.

Žal mi je, Renata

Iskreno sožalje od nas vseh.

Iskreno sožalje

Naj ti bodo spomini v uteho, ko bo najhujša nevihta bolečine mimo
Žal mi je.

april 2018 - 03. 03. 2026

V torek smo se zadnjič zbudili skupaj. Zadnjič si izkoristil tiste najslajše jutranje minute, ko čas že malo preganja, ampak naj, kgj. Je bilo cartanje, stiskanje in delanje zvezdic (se lepše sliši kot zapikovanje krempljev v moj trebuh) bolj pomembno od vsega. Zadnjič sta z Bučko oddivjala svoje jutranje višinske in nižinske kroge. Vse je bilo najbolj normalno, najbolj prav, najbolj naše. Dokler ni v sekundi vse izginilo.

Nikoli mi nisi čisto popolnoma zaupal. Tja nekje do 85 % sva prišla, do stotke pa ne. Ves čas si se zavedal, da tudi če sem, recimo temu kar OK, še vedno sem človek, tem pa ni za zaupat. Do tega našega zadnjega dne. Ko si v najhujši stiski in bolečini, daleč hujši od česarkoli, kar si kadarkoli doživel, poiskal mojo pomoč. Nisi se skril globlje in dlje in bolj stran, pač pa z zadnjimi močmi prišel bliže k meni. Tako blizu, da bolj ne gre. In tam ostal za vedno.

Vse to klinčevo žalovanje, ki se nikoli zares ne konča. Samo včasih se čez rano naredi krasta (kaka grda beseda), pod njo pa valovi, žubori, boli, peče, stiska, včasih žgečka, včasih šepeče, včasih celo poboža, vedno pa živi. Včasih se za čisto kratek trenutek tudi pomiri, v zavedanju, da vsi pridemo, potujemo, se srečujemo in razhajamo, dokler dokončno ne odpotujemo.

Hvala, da sva potovala skupaj.
Moj Lumpi, moj Bučman, črno moje zlato, moj srči, moj fant.

Lumpi

Lumpi, Tvoja ti je namenila najlepše besede ob slovesu, torej si bil zelo poseben in ljubljen muc. Moje iskreno sožalje ob izgubi.

Kako boli in kar ne neha. Sveti, sveti nova zvezdica, tvoji mami pa sožalje.

Spančkaj, Lumpi
Iskreno sožalje. Zapis, poln ljubezni in razumevanja.

Renata, sožalje. Ne, ne konča se. Mogoče je tako tudi edino prav, ker to veliko pove o pomembnosti njihovih življenj.