Pomagamo živalim

Že zdavnaj obljubljena tema, ki smo jo sicer nekoč na enem forumu že imeli , sedaj pa jo bomo imeli tukaj.
Da vam najprej predstavim naše prve štiri muce, ki so bili še odgovorno in premišljeno posvojene. Vse ostale so posledica mojega dela.
Vsak s svojo zgodbo, vsak drugačen, vsi mojimoji najboljši in najlepši.
Fotomaterial je čisto svež, današnji,

Najstarejši BENI, star cca. 7 let, še ostanek moje simpatije do perzijske scene.( v kateri sem se znašla 23 let nazaj in jo po nekaj letih zapustila, ker mi ni bilo nič jasno, kaj ima ljubezen do muc opraviti z dolžino dlake, repa, takimi in drugačnimi merami.)
Beni je bil kot dobro leto dni star muc prinešen na lokalno veterinarsko ambulanto na evtanazijo. Popolnoma zavozlan, s krvavimi ranami pod dlako, zlomljenim repom in psihično popolnoma strt.
Ima kronične težave z zdravjem, sploh leto 2010 je bilo zanj skoraj usodno. Smo se že poslavljali od njega, vendar je zopet prišel k sebi in upam, da bo še dolgo z nami.



SREČKO, posvojenec iz Zonzanija, k nam je prišel 5 let nazaj, čisto majhen, z mrtvo sprednjo tačko. Bi lahko rekla temu posvojitev iz usmiljenja, saj smo prišli v zavetišče po čisto drugega mačka, odšli pa z njim.
Še vedno je napol divji, igra mamico mladičkom, vzgajal je tudi mačji punci, ki sta prišli k nam kakšno leto za njim, Mici in Suzo.
Je tudi najtežji med našimi mački, saj ima 7,8 kg.




SUZA, naša prva dudarka, pri nas od svojega 4.tedna, čisto posebna muca, kot da je ni. Včasih je ne vidimo tudi po cel dan ali dva.
Pri nas 4 leta.



MICI, posvojenka iz Zonzanija je kot 3 mesečna muca bila posvojena iz Zonzanija en teden za Suzo. Ker sem bila takrat prostovoljka v tem zavetišču, sem jo skoraj vsakodnevno oskrbovala in se na njo zelo navezala. Ena od redkih preživelih v tistem poletju, ko je bila epidemija mačje kuge. Zlata muca.

Francka in Bobi sta prišla tudi pred slabimi 4 leti skoraj istočasno.
BOBI, zelo bolan dudar, katerega smo dolgo sestavljali skupaj, ki ni prebavljal hrane in kljub vsemu ostal živ. Edini od naših, ki ga spuščamo ven, ker se nam drugače zaletava v šipe, se dere in uide ven tako, da sploh ne vemo kje in kdaj.
Ima kronično vnetje enega očesa.



FRANCKA je prišla k meni na začasno iz zavetišča Zonzani že praktično v agoniji, poginili so vsi njeni sostanovalci v zavetišču. Z uničenimi dihali, znaki kuge, mrtvo prednjo tačko, sama kost in koža. 3 mesece je prihajala k sebi, 2 meseca smo jo prisilno hranili in imeli na popolni podporni terapiji.
Moja mačja ljubezen, tista, ki bi šla z mano na samotni otok.
Francka ne dovoli, da se derem, saj me začne prav grobo grizt, če počnem to. Tale muca me je ogromno naučila.

res so vsi krasni in predvsem prijazni, tudi do obiskovalcev. Sploh pa Srečko je zakon! Se kar razleze v posteljici...

NIVES je bila divja notranja muca pri nekem trboveljskem klošarju, tako divja, da smo jo morali sedirat, da smo ji v kletki lahko očistili stranišče, saj je drugače tekla kri. Nora napadalna muca je bila. Vrnitev nazaj ni bila mogoča, ven tudi ne, saj ni vedela, kaj je to zunanjost, pogovarjali smo se že o evtanaziji, ko nam je nekega dne ušla iz kletke in eno leto živela z nami, ne da bi se jo kdo dotaknil, še videvali je nismo.
Po enem letu se je pustila pobožat, vendar samo meni, potem še Maji, sedaj jo božamo vsi, pravzaprav se meni kar naprej valja po naročju. Eno leto nazaj je bila oddana, vendar sem gospo po enem tednu prosila, če mi jo da nazaj, tam pa se tudi ni dobro počutila, tako da smo se vsi strinjali, da ji bo najbolje pri nas.
Zamenjala je tudi nekaj imen, najprej je bila Divja, potem Zlatka, sedaj je Nives, občasno ji moj možek reče tudi trboveljska p....., ker ga ne mara ravno.




LUNA, najdena povožena na cesti v Ljubljani, kjer je menda ležela cel dan. Zlomljena noga, sanirana, brez posledic. Do določenih zelo plašna muca, do nekaterih pa čisto nič. Je bila tudi že v novem domu, vendar je tulila kot volk cele ure, zato smo jo vzeli nazaj. Si je sama izbrala, kje bo doma.



VIDEK, dudar od prvega dne, je produkt ljubezni mojega moža do njega, saj se ni mogel ločiti od malega knedla. To je njegov edini maček, vsi ostali so moji. Posebnega karakterja, misli, da je človek.

LUMPI- njega je prinesla neka gospodična (ki je ne bi želela imenovat) za 14 dni na čuvanje, dokler bo ona na morju in pozabila nanj.
Mucek je duševno in fizično prizadet, lula po stanovanju in občasno napada druge muce. Največji problem pri naših mačkih. Smo se ga sicer že navadili, vendar nam občasno še vseeno dvigne pritisk.
Pri nas je skoraj 3 leta.



DUJKA, pri nas 2 leti, plašna, ne pusti se prijet, je bila tudi že oddana v nov dom, vendar je tam jokala.
Ko je prišla nazaj, je pokazala tako srečo, da smo se odločili, da ostane pri nas. Obožuje druge muce in tudi pse, ljudi pa ima rada le na razdaljo vsaj pol metra. Jo imamo radi takšno, kot je.



ATHINA (po domače Tina) je čistokrvna peloponeška Grkinja, pri nas leto in pol, najdena v grmovju na Peloponezu, ko smo bili tam na dopustu.
Prešvercana čez štiri meje, čisto "naša" že od prvega dne, varuška dudarjem, zlata in nenaporna muca. Zunanjost je sploh ne zanima, ko so odprta balkonska vrata, se skrije.

Nekje do polovice lanskega leta sem imela enako število mačkonov, sedaj me neseš za dva .Helena, vesela sem, da si predstavila tvoje mačje družinske člane. Očitno ti tudi v prostem času nikoli ni dolgčas, da vse tvoje oskrbiš, pocrkljaš. Lepi tvoji mačkoni, pardon, tudi možev je lep .

Kaj, a to so vsi? Khm.

Še naša dva pasja primerka, ki najraje spita zgužvana v mačjih posteljicah in najraje jesta mačjo hrano. Sta tudi karakterno bolj mačja psa, scartana knedla.

PIKI; pasme pakoštanski hrvaški klošar, produkt vikenda na hrvaški obali, dve leti in pol nazaj.
Našel nas je en mesec po tem, ko smo se po 15 letih poslovili od našega Pepija, zlatega prinašalca.



PEGA je bila kupljena pri znanem celjskem preprodajalcu z namenom prijave. Prijava se še vedno valja nekje po predalih Vursa, kljub ugotovljenim velikim kršitvam, Pega pa živi z nami. Je Majina psička in jo ima tudi najbolj rada.

Ups, sem narobe štela, od mačjih prebivalcev se menda vsi, ker pa gredo vsi na eno stran, se sploh ne zdi, da jih je tako veliko.

Naša 13. muca je Majina Punči, ki pa ima čisto svojo temo. Je iz iste zgodbe kot Nives.

Vsi naši vam želijo vse najlepše v letu 2011.

Hvala enako vsem!!

Krasna familija ste, kaj naj rečem drugega .

Kakšne zgodbe neverjetne Res super družina

Koliko imate pa ponavadi še začasnikov?

To je pa skrbno varovana skrivnost.
Več kot enega in manj kot sto.

Super ste

Dragi tro in štirinožni prijatelji!
Želim vam:
- Beniju bolj zdravo leto, da bi se mu na štrleča rebrca prijelo čim več meseka in magari tudi špehca
- Srečkotu, da bi nekaj odvečnega meseka in špehca prepustil kameradu Beniju
- Suzi, da bi nam večkrat privoščila uživati v svoji prelepi družbi
- Mici čim več obiskov, ki pijejo kavo z mlekom
- Bobiju, da bi se hudo polenil in bi njegova potreba po potepanju zginila neznano kam
- Francki, tudi moji najljubši, da bi mi še naprej privoščila v njenih prekrasno pametnih, toplih in lepih učkah užiti trenutke, ki pomenijo
- Luni potrpljenje z mačjimi in človeškimi vsiljivci
- Niveski čim manj padanja s kavča
- Videku, da bi bil sodoben monarh mačji raji in bi jim občasno privoščil tudi ščepec demokracije
- Dujki počasno skrajševanje varnostne razdalje
- Lumpiju čim več močno prsatih obiskov
- Tini ravno pravo število mačjih otročkov
- Pikiju, da bi njegovi končno obupali nad briketi
- Pegici, da bi jo imela njena Majčika še naprej tako brezmejno rada