Dewey

Dewey je maloprej za vedno zatisnil svoje očke v mojem naročju.

Ni več šlo in ni imelo smisla podaljševati trpljenja...

Preden je zaspal, je stisnil svojo tačko v mojo dlan, kot da bi vedel, da se poslavljava za vedno...

Naj ti bo lepo za mavrico, moj mali črnuhec in pozdravi Rusalko in vse ostale bratce...

Pogrešal bom tvoje nežno predenje, tiho mijavkanje, delanje zvezdic v mojem naročju, željo po božanju in igranju z vezalkami čevljev vsakič, ko sem moral v službo...

Tako hudo mi je za vso žalost, ki jo moraš preživeti. Občudujem tvoj pogum. Iskreno sožalje.

Bošček lepi. Hudo mi je zate in seveda za vse, ki so te imeli radi in te pogrešajo.

Sožalje, nadherojska sta, vajini kosmatinčki pa tudi.

Tako hudo mi je za vso žalost, ki jo moraš preživeti. Občudujem tvoj pogum. Iskreno sožalje.

Ne bi mogla bolje napisat...
Zelo mi je žal...drži se!

Ne morem in ne zmorem več...

Še tole z Deweyem me je danes tako sesulo, da samo sedim v pisarni in se cmerim...

Poskušam se zamotiti z delom, pa se solze kar same ulivajo...

Saj bo še kakšna levkozica zagotovo prišla k nam, samo zdaj v tem trenutku pa enostavno ne zmorem več... potrebujem malo časa zase in za preostale tri repke... Pepeta, Repka in Raya...

Temu se reče pogum. Važenje, postavljanje, napihovanje svojega ega z agresivnostjo in ostala stereotipna navlaka, kot je fizično nasilje in predrznost. Bah. Vse se lahko skrije proti temu, koliko poguma izkazuješ, Miro, ko posvojiš živalco, za katero je skoraj gotovo, da te bo zapustila prekmalu, jo spustiš globoko v svoje srce in se (tako zelo prekmalu ) za vedno posloviš od nje. Pogum, da se vedno znova soočiš z bolečino.

In pogum, da veš, kdaj ne gre več.

Sožalje ne bo pomagalo, ampak ga vseeno imaš, za vse. Nekam me stiska v grlu. Vem, nič proti temu, kako tebe stiska pri srcu. Grozno je. Ni fer.

Coprnica Zofka

Žal mi je, ampak, ko ne gre več, je treba sprejet odločitev, čeprav še dolgo boli, ne njih, ampak nas, ki jih imamo radi. Živali čutijo, a ne razmišljajo tako kot mi in jim je vseeno zato lažje. Vidva sta mu dala maksimalno možnost in priložnost, da mu je bilo do konca lepo.
Je treba živet dalje in vztrajat, da bo še komu lepo. Držita se in hvala, ker imata srce in dušo, da malo kdo.

Iskreno sožalje od vseh nas.

Ne morem in ne zmorem več...

Še tole z Deweyem me je danes tako sesulo, da samo sedim v pisarni in se cmerim...

Poskušam se zamotiti z delom, pa se solze kar same ulivajo...

Saj bo še kakšna levkozica zagotovo prišla k nam, samo zdaj v tem trenutku pa enostavno ne zmorem več... potrebujem malo časa zase in za preostale tri repke... Pepeta, Repka in Raya...

Prav si se odločil. Tudi tvoje rane se morajo kdaj vsaj malo poceliti, če nočeš, da ti od žalosti poči srce. Jokaj, mi bomo jokali s tabo in sčasoma bo manj bolelo.

žal mi je, v mislih smo s tabo

Miro , te podpiram, tudi v tem delu, da vsaj nekaj časa novih živali ne bo, en človek preprosto ne prenese toliko žalosti v tako kratkem času.
In tudi kužka sta gotovo že pomenila dovolj stresa za tvoje levkozice za nekaj časa. Umirite se, se cartajte, uživajte drug v drugem.

samo jočem lahko z vama.... , držita se

Iskreno sožalje in globoko spoštovanje.

Ne da se navaditi na izgube, vedno boli, kot da je prvič. Občudujem te, to tako že veš.

Moje iskreno sožalje.