Daj si duška

Drzte se, helena. Vceraj je ocitno res bil grozen dan, za marsikoga...

Je živ in stabilen. Popoldan ga bomo lahko videli.

Prenesi mu naše pozdravčke in želje za čim boljše okrevanje + povej mu, da nas vse skupaj ne sme več strašit in da ga vsi rabimo!

Super novica! Me res veseli.

Uf, kamen se mi je odvalil od srca še vedno vam vsem pošiljam pozitivne misli, držte se

Ojoj, želim vam, da bi bil Mare čimprej zdrav in v domači oskrbi. Mislim na vas!

MM, objem. To je res taka zahrbtna bolezen. Pa prav pokosi u trenutku? Ne veš, da prihaja? :/

Toliko nas misli nanj in mu pošilja dobre misli, da mora pomagat
Maretu in vsem vam želimo, da bo čim prej doma, predvsem pa zdrav!

MM, tudi tebi želim vse dobro!

Sem prav s strahom odprla tole temo, ampak samo da je vse dobro, uf!! Upam da bo šlo samo še na bolje. Držte se!

Glede mene: epilepsija je ena taka nadloga, ja... lahko si čist okej, 100% v redu, sploh ne veš da ti kaj fali in naslednjo sekundo se brez zavesti zvrneš na tla. Ko prideš čez 5 min k sebi se seveda tega nič ne spomniš, samo ljudje te zgroženo gledajo in potem doma pogruntaš da si poln modric.
Včasih je sicer tako, da se slabo počutiš prej in da lahko predvidiš: ja, danes se pa zna zgodit da bo nekaj narobe, recimo v naslednjih treh urah... ampak bolj natančno kot to pa že težko. Baje so eni ljudje, ki lahko prej začutijo kdaj bojo imeli napad... jaz na žalost nisem med njimi.

Aprila je bilo šest let, kar je mojega dragega infarkt (saj ne vem, če je to primer pri vas). Preživel, se zamislil, se bolj giblje, ne kadi več, bolj zdravo živi. Shujšal in izgleda mlajši... Prej ne bi niti v sanjah sprehajal psa (ja, je bil ortodoksen hribovc), sedaj pa ne more brez...

Helena yay. Upam da je ok stanje in da bodo samo ok novice od sedaj naprej iz strani zdravnikov.

MM v moji druzini je vecina moskih clanov epileptikov (oce, stric, bratranec,...) Zenske clanice je pa zaobslo na sreco. Menda mamo dedno razlicico, pri kateri zenske fasamo samo krce pri vsaki telesni temperaturi nad 38,5 brez izgube zavesti.
Stric je stalno na zdravilih ki so seveda kaplja v morje. Vem da je kruto.
Upam da se bojo modrice hitro zacelile, in da bojo zadnje za cim dlje.

Da ne bo Duško čist zamorjen danes še eno mal bolj zabavno prtoževanje:

Zdej že ta tretjič poslušam O Fortuna iz Carmine Burane ker imajo danes zvečer koncert in so imeli že ne vem kolk vaj in tonskih prob, pa preden bo to pršlo do koncerta ob devetih zvečer bo vsaj še ena al pa dve pa še generalka in jo bom verjetno vsaj še ene 3x slišala... jaoooo!!
Da bi bila vsaj original srednjeveška, ne tale opera k si jo je Orff zmislu tam nekje 1930...

Držim pesti za okrevanje vseh

Helena, ce potrebujes karkoli prosim javi. Mare zelim ti, da te pozdravijo s cim manj posledic... karkoli se je zgodilo.... Mislimo na vas vse skupaj.

Včeraj smo preživeli čustven obisk na intenzivni, še posebej s strani otrok, sama se zelo trudim ostati sestavljena in trdna. Ni lahko videti atija, ki si ga videl v petek zjutraj nasmejanega in ok, v soboto med vsemi cevkami, lučkami in alarmi.
Mare vas vse lepo pozdravlja, vse, ki mislite nanj in mu iskreno želite vse dobro. Prvo njegovo vprašanje včeraj je bilo kako smo, drugo, kako so muce.
Včeraj so bili dodatni manjši zapleti, ampak nič hudega. Splošno stanje je stabilno in gre rahlo na bolje, zaenkrat kaže da bo šlo brez operacije, res tvegane operacije.
Ni imel infarkta, ampak poškodbo aorte, ki se je končala z hipno ustavitvijo pretoka krvi v desni spodnji del telesa od pasu navzdol. Ker so se na celjski urgenci precej turistično obnašali in ga pošiljali sem in tja, brez da bi ga kdo sploh pogledal, smo zamudili prve, najbolj pomembne ure, v katerih se rešujejo spodnje okončine in življenje samo.
Ko so ugotovili zakaj gre in da imajo pred sabo življenjsko neposredno ogroženega mladega človeka, so zagnali grozno paniko in v eni uri so bile opravljene vse preiskave potrebne za nujno operacijo, Mare pa je bil že na rešilcu s sireno na poti v UKC v spremstvu zdravnice, kardiologinje.
S postopkom njegove obravnave se bomo zagotovo ukvarjali kje drugje, ta trenutek pa nam to ni važno, presrečni smo, da je živ in upamo, da jo bo odnesel s čim manjšimi posledicami.
Hvala beli šapi in njenemu dragemu, ker sta vztrajala na takojšnjemu prevozu na urgenco (ker Mare bi čakal da pridem jaz popoldne iz Ljubljane), hvala vsem za vse besede in dejanja podpore.

Samo da je živ, da gre na boljše in močno upam, da operacija ne bo potrebna.

Pa hvala bogu ali komurkoli že za take dobre ljudi okrog vas/nas. Resnično

Oh, skozi kaj greste. Ampak ja, samo da je živ.
Želim mu res dobro in hitro okrevanje brez dodatnih zapletov

O, groza, kakšne dolge sekunde, minute in ure groze ste preživlajli.
Srečna, da so vsaj te informacije vzpodbudne. Naj se vse dobro izteče.

Helena, ni vam lahko, ampak toliko dobrih misli in pesti držimo za vašega moža in za vse vas, da mora pomagat.

Bi vam pa rada za informacijo opisala izkušnjo z abdominalno anevrizmo, ki jo je preživel moj sorodnik, ker ugotavljam določene podobnosti obeh primerov. Tudi njega so na začetku precej ležerno obravnavali, ga celo iz ljubljanske urgence poslali v drugo lj. bolnico, kjer pa tudi niso vedeli, kaj bi z njim in so ga poslali nazaj na urgenco KC. Samo da se je takrat že ekstremno mudilo. Po veliko izgubljenih urah so ga urgentno operirali, na srečo je to operacijo opravil vrhunski kirug (žal je šel potem za župana). To je bilo pred približno 15 leti in zaradi šlamparij, ki so si jih privoščili na začetku, je moja sestrična uspela iztrgat ustno opravičilo od takratnega predstojnika IPP v KC, kasnejšega ministra.
Ko je predlani anevrizma udarila drugič, ga zaradi tveganosti niso upali operirati, na srečo niso izgubili toliko časa kot prvič (že zaradi prve diagnosticirane anevrizme), čeprav brez zapletov z zdravstvenim osebjem ni šlo - da skrajšam, še vedno je z nami, zato kar pogumno.

Olajšanje. Super. Res upam da uspe brez operacije, če pa že, pa naj jo dobro prestane.

Naše zdravstvo ponavadi res deluje tako. Te pošiljajo v ležernem tempu od vrat do vrat dokler ni že skoraj prepozno. Izgovorov za to je mnogo. Od pomankanja osebja, pomanjkanja sredstev, ampak resnica je pa pogosto bolj človeška. Okamenijo. Ne vidijo pri pacijentih povezave med hitrostjo in življenjem.
Kaj njim mar če imajo v čakalnici 30 ljudi. Njim pač pred delom pripada kavica, pa med delom zakonsko določena malica + določeno število minut zraven, ker se pač to tako počne.

Delam v trgovini, in če so stranke, gužva, delo, mi v 8 urnem delavniku včasih še lulat ne uspe it. Na pol urni malici nisem bila že ene 3 leta vsaj. Pa od mene niso odvisna življenja. Od mene je odvisno samo ali bo stranka čakala kakšno minuto dlje v vrsti. Ampak to je zasebni sektor.

Pa saj niso vsi zdravniki in sestre taki, da gredo ob točni uri na malico in jo za ziher imajo. Niti niso taki vsi v javnem sektorju. To sicer ni taprava tema za take debate, ampak ni pošteno do ljudi, da se tako na splošno govori. (Enako bi namreč lahko v obratni smeri govoril.)

Za Mareta upam da se drži, pa da bo šlo naj boljše. To, da so si ga podajali levo in desno je pa seveda grozno in že prevečkrat videno.