Muc in otrok

Ne skrbi, sem ji že takrat, ko sem zvedela, povedala ta svoje... Od takrat pa nima nobene živali več..

Pri teh stvareh pa že dohtarji veliko škode naredijo, ko se npr. pojavi kakšna alergija, je prvo kar znajo neukim ljudem rečt "Ja mačka oz. psa bo pa treba stran dat"

Pri teh stvareh pa že dohtarji veliko škode naredijo, ko se npr. pojavi kakšna alergija, je prvo kar znajo neukim ljudem rečt "Ja mačka oz. psa bo pa treba stran dat"

Velik del krivde gre pa seveda staršem, ker se ne podučijo o tem in se grejo upoštevat rekla/kazala. Moj sin je imel enega super pediatra, ki je živali še najbolj priporočal. Sedaj več ne dela, je bil pa prijeten občutek da je med 1000 zdravniki vsaj eden, ki drugače razmišlja.

Vixen, čakamo obljubljene fotodokaze. Pa naj bojo fejst kičasti!

, OK, sam ne pol jamrat, da mate dost mojih slik...

Ubogi dojenček ves popraskan pa pogarban od zlobnih mačk - kako ga morete takole izpostavljat zverem no???

Seveda je popraskan, pa zadušen, pa mačjo bolezen je dobil. Kaj čmo, takle mamo.

Verjemite, takšni otroci najbolj zdravo gor zrastejo!

Seveda je popraskan, pa zadušen, pa mačjo bolezen je dobil. Kaj čmo, takle mamo.

uuuu, mačja bolezen! to sem čakala!

Najslabše je bilo, ko sem v času nosečnosti povsod poslušala zgodbe, kako se je treba mačk izogibat, in prenašala čudne poglede znancev, ko sem kakšno mačko pobožala. Sem si vsakič mislila: brigaj se zase. Zdaj mi pa ni lepšega, kot videt otroka in mačko, ko se skupaj igrata. No, včasih si tudi kakšno malico razdelita:

Tole dobrih 30 let staro sliko sem sicer že enkrat nekje objavila, ampak saj ne zamerite, če jo še enkrat, ne?
Tudi jaz sem rasla gor z mačkom v stanovanju, pa sem - verjeli ali ne - še vedno živa:

Da ima otrok možnost odraščati v družbi živali, meni je to nekaj najlepšega

Ti si že preživela, ampak on? Nič kaj preveč zadovoljno ne gleda

On je tudi kar lepo starost dočakal, ampak je bil en tak zlovoljen gospod, ki nas je pač toleriral, ker smo mu jetrca kupovali. Po mojem nikoli ni bolj prijazno pogledal kot na tej sliki, vsaj jaz se ne spomnim, da bi. In od njega sem bila pa dejansko večkrat popraskana, ampak se naši niso kaj dosti sekirali - so mi pač razložili, da če bi mu dala mir, me ne bi opraskal. Pomembne življenjske lekcije, ki mi še zdaj prav pridejo, verjemi.

No, tvoje dete ima zdaj sivo verzijo v drugi sobi

Tudi sama sem odraščala v polni hiši živali. Imeli smo muco, kužka, papagajčke, želvo, zajčka,... Skratka vsi tanajbolj razvajeni bogati otroci so mi bili nevoščljivi, ker v njihovih fancy dragih stanovanjih mame niso dovolile živali.

Čudovite slike in nadvse zadovoljen otrok.
Tudi moji so rasli na takšen način in danes imam dva že skoraj odrasla otroka z izjemnim čutom in odgovornostjo do vseh živali in ko greva z možem na dopust, vem, da bo za naše kosmatince odlično poskrbljeno in ponosna sem nato, da sem ju uspela vzgojiti v živaliljubca

Verjemite, takšni otroci najbolj zdravo gor zrastejo!

Ne bi sicer vedla za mačke, ampak jaz sem shodila tako da sem se držala našega (ex-) volčjaka za dlako na hrbtu, on me je pa vlačil okoli po dvorišču. Skupaj sva se valjala po travi in rila po blatu. Do ostalih je bil precej oster, tudi ugriznil je nekega nepovabljenega "gosta", do mene je bil pa zaščitniški in sem lahko delala z njim čisto kar sem hotela, še jahala sem ga

No, viš, pa si čist fajn punca oz. še boljša zaradi živalske družbe!
Pri nas je bilo enako - od mojega rojstva do danes uživam v družbi živali - mojim staršem je šlo to včasih že kar malo na živce, saj sem vlačila domov vse, kar je lezlo in šlo (še z žabjami ikrami sem delala poskuse - sem jih prinesla domov in opazovala "nastanek" žabic... Naši pa v luft!)
Zelo pri srcu so mi bili morski prašički, ribe so pa neka posebna dimenzija, ki je zato toliko privlačna...
Verjamem, da bosta tudi moja dva otroka imela živali, ko bosta šla na svoje in to me zelo veseli.