udomačen tiger
Prispevkov: 15068
Pridružen: Ne avg 15, 2010 12:11 pm
So nov 15, 2025 10:17 pm
Bučkova nova karierna priložnost
Saj ne vem točno, je dal odpoved ali jo je dobil? Dejstvo pač je, da Bučko od 29. 10. 2025 ni več skladiščnik. 
Trenutno je še v fazi iskanja, česa točno, pa najbrž še sam ne ve. Novega poklica, nove službe, nove kariere? Sebe? Te presnete Renate, ki ga je izdala in ne pride po njega?
Luknje v mreži? Svojega ljubega parkplaca, umeščenega ob najbolj prometno celjsko cesto? Na katerega so mnogi avtomobili pripeljali s polnim šusom, una že omenjena pa je vsakič doživela blažji hercinfarkt (Kje je Bučko?). Da o dostavnih kamionih ne govorimo. Sploh v kombinaciji s tisto luknjo na sredini parkirišča, ki se je ob dežju vsakič tako pripravno napolnila z najboljšo vodo za pitje (mnogo boljšo od tiste v skledicah, mar ne, klinac mačji?!) In kjer si je potem debeloriti štorast maček z varovalno barvo, s katero se je popolnoma stopil s parkiriščem, privoščil flegma počasno pitje. 
Pa tako fajn se je bilo usest točno ob gume parkiranih avtov, a ne?
Ali pa zima, mraz, a ne, Bučko, kok je bilo luštno? Svežega zraka nam ni manjkalo, ker smo zaradi tvoje fobije pred zaprtimi vrati luftali non-stop. (In se poleti greli.)
Lušno je bilo tudi, ko si cel šiht preživel po lastni želji zunaj na hladnem, potem pa si se 15 minut do štirih odločil, da boš malo počil in se pogrel v svoji notranji postelji. In pol naj gremo domov mirne vesti, tebe pa deložiramo na hladno? 
Eh, v glavnem, skupnih spominov nam ne manjka. Tako kot ljubezni tudi ne (hvala, srči moj. 
)
Da o sreči ne govorim. Sreči, da si tam preživel, pa da si se po pol leta zaj*** vendarle pustil ujeti in objajcati.
Ker res dvomim, da bi ti ratalo preživeti še eno gonjenje. Sreči, da so ti od vseh prejšnjih gonjenj ostali za spomin samo razcufana ušesa, neka zastarana poškodba, zaradi katere težko skačeš, aids in drenažni kanalček, kot bi lepo učeno rekla vetka, po domače pa smo temu rekli, da malo spuščaš. 
In končno tisto najbolj pomembno, zaradi česar ti sploh odpiram temo na tem rahlo ugašujočem forumu – sreči, da si dobil nov dom.
O tem domu ne bom veliko pisala.
Pokazala vam ga bom tudi čisto malo, samo za vzorec. Iz preventivnih razlogov. Pa tudi iz sebičnih. (Po vseh letih klinčevega altruizma si kdaj tudi malo tega privoščim.) O čem jaz to? Ja o tem, da je še vsaka, ampak res vsaka, ki sem ji pokazala kak filmček iz Bučkotovega novega doma, zacvilila: »Iiiiiiiiiiii, jaz bi tud bla tam!« E, ne možeš, sestro! 
Jaz se potem sicer kao pohecam, da naj se postavi v vrsto, ampak dejstvo je, da vrsta ne obstaja. Lahko malo poškilite, si malo napasete učke in duše (če vam fovšija to dovoli), to je pa to.
Hvala, Meta, Bali, Sivka, Lily, Max, Nastja in Saša, da ste sprejeli medse Bučkota. Vem, da ni ravno najbolj izi maček na svetu za živet z njim.
Ti, klinac mačji, se pa začni obnašat in nehaj napadat svoje cimre. Ker jaz bi to zimo delala pri zaprtih vratih. In ker ti, srči moj
, tako zelo privoščim dom, ljubezen, toploto, varnost. (Bučko: »In hrano. Ne pozabi na hrano!« Ja, ja, in hrano, seveda. 
)
Trenutno je še v fazi iskanja, česa točno, pa najbrž še sam ne ve. Novega poklica, nove službe, nove kariere? Sebe? Te presnete Renate, ki ga je izdala in ne pride po njega?
Luknje v mreži? Svojega ljubega parkplaca, umeščenega ob najbolj prometno celjsko cesto? Na katerega so mnogi avtomobili pripeljali s polnim šusom, una že omenjena pa je vsakič doživela blažji hercinfarkt (Kje je Bučko?). Da o dostavnih kamionih ne govorimo. Sploh v kombinaciji s tisto luknjo na sredini parkirišča, ki se je ob dežju vsakič tako pripravno napolnila z najboljšo vodo za pitje (mnogo boljšo od tiste v skledicah, mar ne, klinac mačji?!) In kjer si je potem debeloriti štorast maček z varovalno barvo, s katero se je popolnoma stopil s parkiriščem, privoščil flegma počasno pitje. Pa tako fajn se je bilo usest točno ob gume parkiranih avtov, a ne? Ali pa zima, mraz, a ne, Bučko, kok je bilo luštno? Svežega zraka nam ni manjkalo, ker smo zaradi tvoje fobije pred zaprtimi vrati luftali non-stop. (In se poleti greli.)
Lušno je bilo tudi, ko si cel šiht preživel po lastni želji zunaj na hladnem, potem pa si se 15 minut do štirih odločil, da boš malo počil in se pogrel v svoji notranji postelji. In pol naj gremo domov mirne vesti, tebe pa deložiramo na hladno? Eh, v glavnem, skupnih spominov nam ne manjka.
Tako kot ljubezni tudi ne (hvala, srči moj. )Da o sreči ne govorim. Sreči, da si tam preživel, pa da si se po pol leta zaj*** vendarle pustil ujeti in objajcati.
Ker res dvomim, da bi ti ratalo preživeti še eno gonjenje. Sreči, da so ti od vseh prejšnjih gonjenj ostali za spomin samo razcufana ušesa, neka zastarana poškodba, zaradi katere težko skačeš, aids in drenažni kanalček, kot bi lepo učeno rekla vetka, po domače pa smo temu rekli, da malo spuščaš. In končno tisto najbolj pomembno, zaradi česar ti sploh odpiram temo na tem rahlo ugašujočem forumu – sreči, da si dobil nov dom. O tem domu ne bom veliko pisala.
Pokazala vam ga bom tudi čisto malo, samo za vzorec. Iz preventivnih razlogov. Pa tudi iz sebičnih. (Po vseh letih klinčevega altruizma si kdaj tudi malo tega privoščim.) O čem jaz to? Ja o tem, da je še vsaka, ampak res vsaka, ki sem ji pokazala kak filmček iz Bučkotovega novega doma, zacvilila: »Iiiiiiiiiiii, jaz bi tud bla tam!« E, ne možeš, sestro! Jaz se potem sicer kao pohecam, da naj se postavi v vrsto, ampak dejstvo je, da vrsta ne obstaja. Lahko malo poškilite, si malo napasete učke in duše (če vam fovšija to dovoli), to je pa to. Hvala, Meta, Bali, Sivka, Lily, Max, Nastja in Saša, da ste sprejeli medse Bučkota. Vem, da ni ravno najbolj izi maček na svetu za živet z njim.
Ti, klinac mačji, se pa začni obnašat in nehaj napadat svoje cimre. Ker jaz bi to zimo delala pri zaprtih vratih. In ker ti, srči moj
, tako zelo privoščim dom, ljubezen, toploto, varnost. (Bučko: »In hrano. Ne pozabi na hrano!« Ja, ja, in hrano, seveda. )"Some say I dream too big, I say they think too small." (Esther the Wonder Pig)
