Daj si duška

Ob dveh zjutraj me zbudi zelo glasen hrup zunaj. Napol budna in malce prestrašena v postelji razmišljam, kaj bi tole bilo, ko slišim avto... ki proizvaja neke čudne zvoke (bila sem čisto preveč zaspana, da bi bila sposobna sešteti 1+1 in dešifrirati, kaj pomenijo zvoki). OK, gremo pogledat, kaj je, a se je vaška mularija spet spomnila ponagajat ali kaj (v mojih srednješolskih letih so nadobudni mladci pod mojim oknom in na našem dvorišču uprizarjali vse sorte... od tega, da je ničhudegasluteči obiskovalec, ki ni bil moj fant, našel ob odhodu svoj avto na klocnah, do bolj ali manj ubranih podoknic... da ne govorim o prevrnjenih smetnjakih, ki so se čudežno, verjetno kar sami od sebe, znašli na dnu klanca 100 m pod hišo ). No, zunaj sem zagledala nič kaj vesel prizor. Na našo škarpo, ki meji na pločnik oz. cesto, je nasedel en hudo pijan ford mondeo. Ampak to ne nasedel tako, malo za hec. Avto je nabil na škarpo s tako hitrostjo, da je vogal škarpe odbil in nasedel po celi dolžini podvozja. Levi dve kolesi sploh niste imeli stika s tlemi. Ustavilo ga je šele manjše drevo. Prizor je prijetno zaokrožila poletna nevihta, pravzaprav kar naliv. In seveda budala pijana, ki si ni in ni dala dopovedati, da ni šans, da bomo trije uspeli avto poriniti nazaj na cesto in da ni šans, da bo v takem stanju vozil do doma. Na srečo je mimo pripeljal moj bivši sošolec (trezen), poklical še par kolegov in so rešili situacijo (potegnili avto nazaj na cesto in budalo pijano spravili domov v posteljo).
S-O-V-R-A-Ž-I-M--P-I-J-A-N-E--V-O-Z-N-I-K-E!!!!

Sansa, kapo dol za toleranco. Jaz se ne bi nič pregovarjala s takim, samo policijo bi poklicala, pa naj se z njimi zmeni.

Ja, tudi jaz imam nulto toleranco za pijance. Tu mi res rdeča megla pade na oči.

Pravkar razmišljam, kako nizek prag tolerance imam za nekatere stvari, čeprav sem drugače izredno potrpežljiva: pokrov mi prav hitro odnese recimo, če nekdo prepošilja maile urbi et orbi s celotnimi seznami naslovov še od prejšnjih 17 prepošiljanj ali pa na forumih, ko v maniri mačjega markiranja ljudje v vsaki temi, ki so jo prebrali, naspamajo samo po en smajlič, in tako večkrat na dan

Stara sem in tečna, to bo

Če določenih staršev ne moti, da otrok skuša sosedu ven strop zbit, to še ne pomeni da pa temu sosedu (se pravi meni) to ustreza! Je*emti vzgojo brez besede ne.

Tole boš težko ugotovila, ker nesterilizirano mačko je lahko dobila edino iz kakega domačega legla (teh pa vemo koliko je )

Sem mislila, če je ženska, ki je mačko oddajala slučajno iskala pomoč pri oddaji tudi pri društvu, pa bi se je morda kdo spomnil. Ali pa, če je slučajno kdo od forumašev lani po načelu ljudskega glasu slišal, da se siamka oddaja. Morda celo sosed, sodelavec ......

Sansa, kapo dol za toleranco. Jaz se ne bi nič pregovarjala s takim, samo policijo bi poklicala, pa naj se z njimi zmeni.

Saj... jaz bi jo tudi, če ne bi mulca poznala. Tako sem mu pa samo zagrozila, da ga bom lastnoročno odvlekla na policijo, če ga še kdaj vidim pijanega vozit. Ne vem, če sem prav naredila, tudi včeraj sem oklevala, ali naj pokličem policijo ali ne. Nekako upam, da bo mulca sram in da se bo prišel opravičit in poravnat škodo. Sem ga malo pričakovala danes, pa se ni prikazal. Kaj pa vem, mogoče bi ga res morala prijavit, bi mu vsaj kazen nabili.

Nekako upam, da bo mulca sram in da se bo prišel opravičit in poravnat škodo..

Če je flegmatik, mu dol visi in bo kdaj še kaj podobnega naredil...

sansa, jaz bi ti svetovala, da naslednjič pokliči Policijo. Namreč takih nikoli ne izuči, sploh če se takole ''na izi'' izvlečejo. Eni sovaščani od fanta vedno pijani vozijo, so se enkrat zaleteli v drevo, bi človek mislil da jih je izučilo pa so bili naslednji vikend spet pijani za volanom.
Zdaj so kazni kar stroge in velika denarna kazen + veliko kazenskih točk mogoče koga vseeno streznejo. Jih poznam ene par ki zdaj vozijo kot po jajcih, ker jim manjka samo par pik do odvzema.

Mislim... prebrskam vse štacune z avtoopremo, športom, opremo za kampiranje, lovske... zgubim par ur na Internetu... preklicarim pol Slovenije...

in na koncu ugotovim da ima točno takšno mrežo, kot jo iščem, Čombe v štacuni....

Khm, otroci res ne bi smeli imeti lesenih mečev za igračo na javni prireditvi, kjer jih starši ne nadzorujejo ...
Psi, ki so bojda presrečni vegani, najbrž ne kradejo briketov sosedovi mački, ane?
In psi, ki jim čisto nič ne manjka v minimalnih pogojih, te čist ziher ne opazujejo s steklenimi očmi, ane?

Duško.. a je kej narobe z mano?
Vsakokrat ko se spomnim na mojo bogo Črno zvezdico mi oči zalijejo solze.. zato poskušam čim manj mislit in se zamotim s tem da brskam po spletnih straneh raznih vzrediteljev in si zamišljam kakšnega kužka bi vzela naslednjega, če bi...
Potem takoj naslednji moment imam pa OGROMEN napad krivde... češ, groba ni še niti trava prerasla ti pa že gledaš za novim psom... kot da nisem mela zadosti rada, da hočem tako hitro "zamenjat"...
Saj ne vem kaj je slabše, da se cele dneve cmeram doma in gledam stare slikce, ali da poskušam čimprej pozabit... Se mi zdi kot da delam krivico vsem lepim trenutkom ki sva jih mela skupaj...

neeeee, Mačja mama, s tabo ni nič narobe - čisto normalna si, hočeš-nočeš!
Ko so si sosedje mesec dni po smrti psa omislili novega, sem si mislila - ja alooooo, a lahko vsaj malo žalujete za prvim?! In potem se je zgodilo meni...in sem zdržala brez psa natanko 7 dni. Osmi dan je bil že drugi pri meni. S tem, da prvega ne bom nikoli pozabila.

Prav je, da ne zapreš srca in prav je tudi, če ga odpreš, še preden je zaceljeno.

Jaz to vidim nekako kot da počastiš spomin na prejšnjega ko uporabiš vse znanje ki ti ga je dal za to da vgojiš novega pasjega mulčka.

Mačja mama, ne vem, če karkoli pomaga, ampak... Ko sem jaz ostala brez svoje ljube Kitty, sem v istem tednu posvojila svoji punci. Tulila sem kot dež cele dneve in tudi po njunem prihodu sem še vedno dosti prejokala. Jasno mi je bilo, da čeprav moje Kitty ne more nihče nadomestiti, imam v srcu dovolj prostora, da imam enako rada še kakšno drugo muco. Krivo bi se počutila, če zaradi svoje velike žalosti ne bi bila pripravljena ponuditi svojega doma in ljubezni nobeni drugi živalci. Pa še to: solze na licu se dosti hitreje posušijo, če k sebi stiskaš bitjece, ki te ima rado in te potrebuje.

Mačja mama, čist normalno reagiraš na vse skupaj.

Občutek krivde sem tudi jaz imela, po drugi strani pa ne moraš bit brez živali in te vsakič, ko si priprabljen naredit korak, znova napade vse. Četudi dobiš novo žival, to ne pomeni, da si prejšno pozabila, ker je ne boš nikoli. In tako kot je Didi rekla, prejšnega počastiš s tem ko vse znanje, ki si ga dobila uporabiš pri vzgoji naslednjega psa.

Pa nič se ne obremenjuj s tem kdaj moraš pozabit/prebolet in kdaj je čas za novega člana. Naredi tako kot čutiš, tako da ti bo lažje, brez "sekirancije". (moj nasvet, čeprav vem da je lažje govort kot pa se soočat z vsem)

Mačja mama ni prezgodaj, če ti tako želiš, naredi tako. Garantiram, da je potem lažje, saj te nova živalca odvrne od non-stop razmišljanja o stari, saj ji moraš posvečat kar nekaj časa in ljubezni Meni je bilo veliko lažje, ko so starši kupili Asto.

Pa še to: solze na licu se dosti hitreje posušijo, če k sebi stiskaš bitjece, ki te ima rado in te potrebuje.

Awwww, tole si pa tako lepo napisala da je imelo čisto nasproten učinek od želenega in zdaj spet brizgam kot vodomet....

Hvala vsem...

mačja mama da ti še jaz pomagam s svojo zgodbico. Mi2 z mami sva imeli svojo ljubo mico maco ki je bila najina (sej je jasno da živim samo z mamo ane) prva mačkica. Imeli sva jo neizmerno radi. slučajno je naneslo da sem lani septembra pred blokom našla malo črno bitje ki ga noben ni hotel tudi zavetišče ne. zato je bila pri meni v začasnem (do danes edina muca v začasnem pri nas) in vsi smo se zavedali da jo bomo oddali (mami, jst, Mitja-moj fant) potem pa je prišla kruta usoda. Mica maca je zbolela in kmalu umrla za strdkom kljub vsem podpornim terapijam in vsem stisnjenim pestem in upanju na katerega smo se upirali. Bilo je grozno. Mice ni bilo več pri nas pa je bila ena mala črna pošastka (priznam da sem jo še par dni po smrti mice maca kar težko gledala) No kljub vsemu ni minil en teden ko sem šla podpisat posvojitveno pogodbo za njo. Danes si ne morem predstavljat da ne bi bila moja (naša) Spomin na Mico ostaja in bo vedno ostal. Puma je pa punčka mojega očesa, moj sonček in moj otroček ki ga imam ves čas na očeh.

Odkar je tale dež, so povsod muhe! Potem jih pa prosim naj grejo skozi okno ven, pa itak ne uspe. V službi sem imela pomoje v roku 10 minut 3 na računalniku.